Naravno konjarstvo je filozofija in metoda dela s konji, ki temelji na dolgoletnem opazovanju konjevih naravnih instinktov, ter črednemu komuniciranju. Glavno vodilo filozofije je, da učni proces skozi bolečino in strah ni tako uspešen, kot so metode naravnega konjarstva, kjer gre večinoma za dodajanje pritiska in popuščanje le-tega. Ta metoda dela se imenuje operativno pogojevanje. Ključna reakcija konjarja, je da popusti pritisk ob točno določenem momentu, kar je verjetno najtežje znanje, ki ga mora konjar osvojiti. Trenerji so v popuščanju pritiska oziroma umiku pritiska že izkušeni zato pri konjih ne prihaja do zmedenosti, ki je najpogostejša reakcija konj v rokah neizkušenih konjarjev.
Foto: Tajda Horvat
Čeprav obstaja znotraj naravnega konjarstva kar nekaj različnih tehnik, pa se večina naravnih konjarjev strinja z dejstvom, da morajo imeti konji zaradi svoje funkcije v naravi dobro razvita čutila, hkrati pa zelo dobro razvit čredni sistem komunikacije, ki opozori, da je v bližini morebitna nevarnost. Tako se naravni konjarji trudijo posnemati govorico konj oziroma oddajati signale, ki jih konji lažje razumejo. Cilj naravnih konjarjev je miren in zadovoljen konj, ki se ob lastniku počuti varnega. Da se uspešno doseže harmonija med lastnikom in konjem, pa mora prvo imeti lastnik znanje o evoluciji konja, o naravnih instinktih, ter seveda o komunikaciji med konji.
Za delo s konjem naravni konjarji uporabljajo pleteno oglavko z vozlji.
Tako so različne tehnike naravnega konjarstva v zadnjih letih dobesedno preplavile konjeniški svet in konjarji imajo marsikdaj težavo ločiti zrno od plev. Ker je vsak konj drugačen in nekatere metode konjarstva za določene konje niso primerne, je odločitev še toliko težja. Večina metod naravnega konjarstva se strinja, da je delo na tleh podlaga za prihodnje delo v sedlu.
Povodec, ki ga ob delu na tleh uporabljajo naravni konjarji
Velika, a narobna teza je, da je naravno konjarstvo le vrsta vaj preko katerih se izvaja trening. Naravno konjarstvo je način življenja in zajema celotno sliko; oskrbo konja, prehrano konja ter rokovanje s konjem. Napačno je tudi mišljenje, da kdor ne ve kam bi se uvrstil; v western jahanje ali angleško jahanje, preprosto postane naravni konjar. Konji naravnih konjarjev uspešno konkurirajo v vseh konjeniških športih.
Luis Lucio je uspešen dresurni tekmovalec, ki v svoje treninge redno vključuje filozofijo naravnega konjarstva
Moderni in še živeči naravni konjarji so John Lyons, Buck Brannaman, Monty Roberts, Clinton Anderson in Pat Parelli. Na žalost pokojna, a vsekakor legendarna konjarja, sta bila brata Bill Dorrance in Tom Dorrance, po katerih se je zgledovala večina sedanjih trenerjev.
Clinton Anderson je eden izmed svetovno najbolj uspešnih modernih naravnih konjarjev
Moderni naravni konjarji so svoje tehnike javnosti predstavili s pomočjo knjig, DVD-jev, oddaj in predstav. Zaradi velike komercializacije, zaslužka in step-by-step metod, je del konjeniške srenje na naravno konjarstvo začel gledati postrani, še posebej tisti, ki so poznali delo starejših naravnih konjarjev. Začelo se je govoriti, da so moderne metode le lično zapakirane metode starih naravnih konjarjev in da filozofija ni nekaj novega. Zagovorniki klasične dresure in ostalih disciplin angleškega jahanja pravijo, da njihovo delo ni drugačno od metod naravnega konjarstva in da so te tehnike v veljavi že stoletja. Skrbi jih, da naravno konjarstvo obljublja čudeže z malo truda, znanja in izkušenj.
Korenine naravnega konjarstva segajo daleč nazaj, v čase Xenophona (431-355 pred.n.št.), ki je zapisal, da morajo konjarji stremeti k poštenemu in prijaznemu odnosu s konji. Xenophon tako velja za očeta naravnega konjarstva. Kljub temu so hitrejše in bolj grobe metode vedno tekmovale s počasnejšimi metodami naravnega konjarstva. V času, ko se je začenjala industrija z živalski mesom so stroge metode prišle do polnega razmaha, saj je bilo potrebno v zelo kratkem času ujahati veliko število konj.
Xenophonovo zlato pravilo je, da se konju nikdar ne približamo, če v sebi občutimo jezo.
Moderno naravno konjarstvo se je začelo razvijati ob obalah Pacifika in v državah okoli Rocky Mountain oziroma v deželah, kjer sta bili najmočnejši Buckaroo in Vaquero tradiciji. Tukaj sta svojo pot začela brata Tom in Bill Dorrance. Brata sta imela močan vpliv na še enega velikega konjarja, Ray Hunta, ki je pokojni od leta 2009. Ray Hunt je bil učitelj vsem dobro znanega Buck Brannaman-a. Metode Billa in Toma je povzel in prilagodil današnjim časom Pat Parelli.
Pat Parelli
Knjiga in film Šepetati konjem, avtorja Nicholasa Evansa, sta javnosti prvič predstavila uspešnost in tehnike naravnega konjarstva in njegov razcvet se je začel. Trening konja ni imel v javnosti več ugled borbe med človekom in živaljo, pač pa je pridobil ugled empatije ter razumevanja.
Bitless uzda z vajetmi
Na evropsko naravno konjarstvo je imela velik vpliv španska in madžarska konjarska tradicija in seveda klasična dresura.
Sprva so se konjarji, ki so se ukvarjali z naravnim konjarstvom imenovali Šepetalci konjem, izraz naravni konjar je bil rezultat nezadovoljstva nekaterih trenerjev, saj se niso želeli predstavljati, kot nekakšni čarovniki. Tako se je leta 1985 uveljavil izraz naravno konjarstvo. Kljub temu pa tudi s tem izrazom nekateri niso bili prida zadovoljni, eden izmed njih je Mark Rashid, ki pravi, da v svetu konj nič ni več naravno. Zelo priporočam njegove knjige, napisane so v obliki lahkotnih zgodbic in, ko knjigo primeš v roke, je ne moreš nehati brati.
Mark Rashid – Horses never lie
Za delo s konjem večina naravnih konjarjev uporablja vrvično oglavko, dolg povodec in podaljšek roke, ki se ga je prijel izraz korenčkova palica. Za jahanje se večinoma uporablja navadna mehka brzda, bitless uzda, sidepull, hackamore, bosal ali pa kar navadna vrvična oglavka. Vsi konjarji zagovarjajo minimalen pritisk vajeti in poudarjajo pomen teže in nog.
