Verjetno najbolj znan dolgogrivati konj je bil Linus I, Oregonski čudežni konj, ki je imel dva potomca; Linus II in Linus III.
O Oregonskih čudežnih konjih govori legenda.
»Dolgo časa je po gorah in dolinah Oregona galopirala čreda čudovitih divjih konj. Vodil jo je velik rjav žrebec, njegova griva pa je bila tako dolga, da bi lahko objela celo njegovo telo. Pravili so mu »Divji kralj oregonskih čudežnih konj«.
Čreda se je dobro skrivala pred očmi radovednih prebivalcev Oregona in le najboljši lovci so imeli možnost videti dolgogrivate konje. Seveda so jih iskali z namenom, da jih ulovijo, a žrebec je vsakogar, ki se je preveč približal čredi bojevito pregnal. Tako je čreda dolga leta obvladovala divji svet in ostareli žrebec je moral predati bitko s smrtjo in naravo, obkrožen s svojimi šestnajstimi dolgogrivatimi kobilami, ki so žalovale za svojim zaščitnikom.
Po njegovi smrti so ostale divje konje polovili in jih razprodali. Najbolj slaven in znan je bil leta 1884 povržen Linus I, potomec umrlega Divjega kralja in ujete kobile Oregon Queen, ki jo je od lovcev odkupil Rutherford.
Leta 1894 je 10 let starega Linusa zadela strela. Pred smrtjo pa se je povrgel njegov edini potomec Linus II, ki je sledil očetovim stopinjam. O njem pa v naslednjem članku o dolgogrivatih konjih.Leta 1890 je Rutherford Linusa prodal podjetju Eaton Brothers za 30,000 $. Lastniki so ga razstavljali po cirkusih in tako služili veliko denarja. Pravzaprav tako veliko, da so odklonili ponudbo za 60,000 $. Ko je bil žrebec star 4 leta je njegova griva zrasla tudi 7,5 cm na mesec. Barva Linusa je bila zlato rjava, imel je bele nogavičke na zadnjih nogah ter belo liso na glavi. Griva je merila 5,4 metra, griva na glavi 2,7 metra, rep pa 6,4 metra. Nega tako dolge grive in repa je vsekakor zahtevna tudi v današnjih časih, ko imamo na voljo veliko sprejev in balzamov. Tedaj pa so jo umivali z mrzlo vodo, jo posušili in razdelili na več delov. Posamezne čope so nato oblekli v platneno vrečo.
