Konj se je prvič pojavil na starodavnih OI ( olimpijske igre ) leta 680 pr.n.št. Prva tekmovanja so bile dirke vozov, ki so veljale za eno najatraktivnejših disciplin tistega časa. Tekmovalci so nastopali goli – le tekmovalci v vpregah so smeli nositi zaščitna oblačila. Prav tako so se odvijale galopske dirke, na katerih so goli jahači tekmovali brez sedla. Poročene ženske takrat niso imele vstopa na tribune – OI so si lahko ogledale le samske ženske, saj naj bi se tako lažje pripravile na zakon.
Dirke vozov
Prve olimpijske igre moderne dobe, so odprle svoja vrata konjeniškemu športu leta 1900 v Parizu, kjer so potekala tekmovanja v polu, voltažiranju, vpregah, lovu na lisice in v treh vrstah preskakovanja ovir ( najvišjemu skoku, najdaljšemu skoku in v klasičnemu preskakovanju ovir ).
V preskakovanju je zmagal belgijski jahač Aimé Haegeman s konjem Benton II.
V tekmovanju za najvišji skok sta 1. mesto zasedla kar 2 jahača: Francoz Dominique Gardere, na konju Canela, ter Italijan Gian Giorgio Trissino, na konju Oreste – oba sta namreč preskočila 1,85 m.
 |  |
| Dominique GardereDominique Gardere na Canela | Gian Giorgio Trissino na Oreste |
V tekmovanju v najdaljšem skoku je zmagal Belgijec Constant van Langendonck, s konjem Extra Dry, ki je zmagal s 6,10 m dolgim skokom.
Constant van Langendonck in Extra Dry
Voltažiranje se je izvedlo samo enkrat, leta 1920 v Belgiji. Jahači so izvajali figure v položaju stoj, in v galopu, s sedlom in brez. Tako ekipna kot posamezna zmaga je pripadla Belgiji.
Naslednja leta konjeništva ni bilo na sporedu, ponovno se je spet pojavilo leta 1912 na OI v Stockholmu, na Švedskem. Od takrat je konjeniški šport, v taki obliki kot ga poznamo sedaj, redno na programu. Ponovni pojav konjeništva je bil predviden že leta 1908 na OI v Londonu, vendar je Mednarodni olimpijski komite moral odpovedati dogodek, saj se je na OI prijavilo veliko več konj, kot so jih lahko nastanili.
V naslednjih desetletjih so v olimpijskem konjeniškem športu prevladovali vojaški predstavniki, sčasoma pa so se vrata odprla tudi civilistom. Glavni razlog je bila mehanizacija vojske, in posledično vse manjše število vojaških jahačev. Pomanjkanje mednarodnih tekmovalnih izkušenj, in visoki stroški prevoza v ZDA, so preprečili Evropejcem, da bi se udeležili OI leta 1932 v Los Angelesu. Za kratek čas pa je OI onemogočila tudi druga svetovna vojna.
Po vojni se je zanimanje za konjeništvo na OI povečevalo in razvijalo. Od začetka je bil to šport, namenjen samo in izključno moškim. To se je spremenilo leta 1952, ko so na OI v Helsinkih, na Finskem ženske lahko prvič nastopile in danska članica ekipe Lis Hartel je osvojila srebrno medaljo v dresurnem jahanju. In ne samo to, Lis je osvojila drugo mesto, kljub temu, da je bila zaradi virusne okužbe od kolen navzdol paralizirana.
Lis Hartel
Postopoma so ženske začele tekmovati v vseh konjeniških olimpijskih disciplinah. Zdaj je konjeništvo edini šport, kjer žival tekmuje v navezi s človekom, in eden od 4 športov, kjer moški in ženske tekmujejo enakovredno: v istih ekipah in drug proti drugemu. Ostale 3 discipline so jadranje, mešane dvojice v tenisu in badminton. Država svoje zastopnike na OI v konjeniških športih izbere glede na dosežene rezultate – ni omejitev glede razmerja med moškimi in ženskimi tekmovalci. Na današnjih OI konjeništvo poteka v treh kategorijah: dresurno jahanje, preskakovanje ovir ter eventing, ki obsega preizkus jahača in konja tako v dresurnem jahanju, preskakovanju ovir in cross-countryju. V vsaki kategoriji se podeli kolajne individualnim in ekipnim zmagovalcem. Tudi tekmovalci v modernem pentatlonu morajo preskakovati ovire, vendar se ta disciplina ne smatra kot konjeniška.
Konec 1. dela
