Predhodni razmislek
Pri treningu je končni cilj razviti vse naravne atletske sposobnosti, ki jih ima katerikoli posameznik, do najvišjih zmožnosti. Namen tega poglavja je spoznati bralca z osnovnimi principi treninga in ponuditi nekaj metod in časovnih okvirjev, primernih za pripravljanje konja na tekmovanje ali vzdržljivostni test. Znanost, metodologija in časovne tabele pa niso vse. Treniranje konja je prav toliko umetnost kot znanost.
Star pregovor pravi “oko lastnika naredi konja debelega”. Našemu namenu bi bolj služil pregovor “oko lastnika naredi konja čilega”. Najboljši trenerji ne spremljajo le vrednosti srčnega utripa in dihanje, čeprav je oboje vsekakor pomembno. Najboljši trenerji so razvili intuitiven občutek za konjevo splošno počutje. Vedo, če posameznemu konju bolj leži rutina ali raznovrstnost. Poznajo razliko med lenim in naveličanim konjem, med takim, ki je zagnan in takim, ki je prestrašen. Vedo, če je konju delo všeč, če mu ni, iščejo na kakšen način mu bo. “Poznati svojega konja” je verjetno najboljši nasvet, ki ga boste kdaj dobili, čeprav je potreben čas, da ta nasvet razumemo. Prav tako bi se morali vprašati, kaj si konj misli o nas.
Vsa modrost in intuicija ne bosta dosti pomagali, če programa treninga ne opravljamo redno. Vsi imamo dolžnosti, ki bodo kdaj zmotile urnik treningov, vse prehitro pa lahko en zamujen dan postaneta dva in gre ves program po vodi. Če preskočite en dan, ga ne morete nadomestiti z dvakrat bolj zahtevnim treningom naslednji dan. Če ste se odločili resno trenirati, se morate držati svojega razporeda.
Preden začne, se mora vsak jahač zavedati, da ima vsak konj kot potencialni tekmovalec omejene zmožnosti, ki morda ne bodo dosegale jahačevih tekmovalnih ciljev. Priznavanje tega problema in njegovo sprejemanje je verjetno najtežje, kar bo jahač kdaj naredil. Iz hladnokrvnega konja ne moremo narediti zmagovalca Kentucky Derbyja, ne glede na to kako zelo se trudimo.
Če je cilj v vzdržljivostnem jahanju najti zaveznika, ki vas bo tiho nosil preko daljav, medtem ko vi uživate v lepotah pokrajine, bodo vaše potrebe precej drugačne od potreb ambicioznega posameznika, ki namerava naslednje leto zmagati na državnem prvenstvu. Iskreno se odločite kaj bi radi počeli in na podlagi tega izberite svoje orožje. Če je vaše zdravje na zadovoljivi ravni, bi lahko razmislili o počasnem teku, ki bo izboljšal vašo pripravljenost, saj boste sicer utrujeni tudi jahali slabo. Jahač, ki mu manjka ravnotežje ali je napet zaradi bolečin, posredno vpliva na konjevo gibanje, saj ga sili, da zateguje ali zvija hrbet ali kako drugače kompenzira jahačevo nenaravno držo. Dodatni napor pospeši izčrpanost in stopnjuje možnost poškodbe. Poleg razvijanja splošne pripravljenosti boste s počasnim tekom spoznali, kaj pomeni težko fizično delo. S tem, ko greste skozi enako preobrazbo kot on sam, boste veliko bolje razumeli in “poslušali” konja. Pomanjkanje časa ni izgovor za to, da ne tečete, saj lahko tečete vsak dan poleg svojega konja, medtem ko ga ogrevate. Vaš program mora biti ravno tako previdno sestavljen in stopnjevan kot program vašega konja. Za pomoč prosite strokovnjaka, ki vam bo pomagal narediti urnik, primeren vaši stopnji pripravljenosti.
Mnogi uspešni konji za endurance niso nikoli videli maneže od blizu in mnogi uspešni endurance jahači upajo, da je nikoli več ne bodo, a ni nobenega dvoma, da je delo v maneži zelo dobrodošlo, če ga seveda izvajamo pravilno. Ljudje ki tečejo, pogosto opažajo, da poleg tega, da pridobivajo vzdržljivost, dostikrat postanejo neelastični in zatrdeli. Enako velja za endurance konje. Osnovna dresura v maneži je dober način za raztegovanje in prekrivljanje konja. Posebne vaje pa lahko pomagajo okrepiti tudi določene fizične slabosti, kar konju pomaga k boljšemu splošnemu ravnotežju. Nenazadnje pa konja navaja k večji discipliniranosti in odzivnosti na vaše zahteve. Enako uporabno je tudi, če konja naučite skakati nizke zapreke. Enako kot dresura, pomaga konja naučiti uporabljati svoje telo na različne načine in se bolje obvladovati. Poleg tega pa boste gotovo tu in tam na endurance progi naleteli na ovire in če je bil vaš konj seznanjen vsaj z osnovami, je veliko manj možnosti da bi se kdaj znašli na napačni strani le- te.
Kje začeti?
Preden začnete kakršenkoli trening program, mora biti konj predhodno ogret in imeti urejena (primerno kovana) kopita. Če je konj jahan, če ni ne presuh, ne predebel, lahko začnete z jahanjem 3 do 5 km pri 8 km/h. Če konja že nekaj časa redno jahate, lahko najverjetneje začnete s podvojeno kilometrino. Večini ljudi najbolj ustreza delo pet dni na teden, z dvema dnevoma za počitek. Delo v prvih dveh, treh mesecih bo počasno, redko hitrejše od “kentra” (počasnega galopa). Glede na vaše osebne želje in možnosti boste verjetno jahali po gozdnih poteh, naredili nekaj krogov po travnikih ali pohajkovali po vaški poti. Ne pozabite občasne osnovne dresure v maneži. Ni potrebno da vam delo v maneži odvzame ves čas, ki ste ga tisti dan namenili treningu. Dovolj bo 20 do 30 minut dvakrat tedensko, združeno z ostalim delom. Osredotočite se na učenje prehodov med različnimi hodi, intenzivnega (mehkega in mirnega) delovanja na dejstva, ter na bočno in vzdolžno previjanje. Konju nudite čim več raznolikosti v programu. Jahanje prek vzpetin je odlična vadba, saj zahteva nekoliko drugačne mišične napore kot delo na ravnem terenu. Delajte na čim več različnih terenih. Na začetku ne pretiravajte. Mladi, nepripravljeni konji nimajo niti ravnotežja, niti moči, da bi se lahko dobro spopadali z zahtevnim terenom. Še posebej zadržani bodite, kadar se po stopničastem terenu spuščate navzdol, je neverjetno uničujoč za mlade sklepe. Ko boste dodajali razdaljo k svoji kilometrini, spremembo prilagodite s tem, da zmanjšate hitrost, s katero navadno jahate. Kadar jahate hitreje kot navadno, pa ustrezno skrajšajte razdaljo. Če greste na zahtevno, hribovito ježo, naj to ne bo najdaljša razdalja, kar jo je konj kdaj premeril. Uporabljajte zdravo pamet kadar zvišujete zahteve.
Najbolj natančen posamezen pokazatelj konjeve pripravljenosti je srčni utrip. Zaradi tega so endurance jahači vedno tako zaposleni s svojimi stetoskopi in srčnimi monitorji. Nujen prvi korak pri učenju treniranja konja je naučiti se odčitati njegov srčni utrip. Če merite s stetoskopom (kupite ga lahko v večini lekarn ali pri vašem veterinarju), se postavite na konjevo levo stran in položite ploščati del stetoskopa za in malenkost nad komolcem. Srčni utrip nekaterih konj je lahko zaslediti, pri drugih je malce težje. Če ne slišite utripa pri spočitem konju, ga najprej razgibajte in poskusite še enkrat. Zaradi gibanja bo srčni utrip glasnejši in hitrejši. Večina konj ima, ko so spočiti, srčni utrip 32- 44 utripov na minuto ( BPM – beats per minute), po kratkem počasnem galopu se bo verjetno podvojil. Ko poslušate, boste slišali zvok ” lub- dub”. Ta šteje kot en utrip: lub- dub, lub- dub, lub- dub= 3 utripi. Mnogi endurance jahači uporabljajo srčne monitorje na konjih, ko trenirajo, pa tudi na tekmah. Ti monitorji so drag del opreme, a so lahko zelo uporabni. So velik korak naprej pri določanju delovnih vrednosti, saj v času, ko jahač ustavi konja, razjaha in najde svoj stetoskop in uro, utrip že opazno pade. Srčni monitor je nepogrešljiv tudi, če želite kasneje nadaljevati z intervalnim treningom (glej str. 6). To, kako hitro konji pade srčni utrip po tem, ko prenehate z delom, odraža konjevo zmožnost dela na tem nivoju. Ne glede na to, kaj konj dela, bi mu moral utrip pasti na slabih (okrog) 70 v desetih minutah po končanem delu. Če mu utrip pade na (okrog) 60 znotraj desetih minut po končanem delu, pa lahko to pomeni da ni delal dovolj intenzivno, da bi lahko dosegel kakršenkoli kardiovaskularen trening. Vsekakor pa bi moral na tekmi utrip pasti na (okrog) 60 znotraj desetih minut po prihodu v veterinarska vrata. Če konj na ježi potrebuje veliko več kot deset minut za padec utripa na 70 utripov na minuto, verjetno jahate hitreje kot bi smeli. Če konju utrip ne pade na normalno vrednost znotraj pol ure po prihodu v veterinarska vrata, boste izključeni iz nadaljnje tekme.
Poleg pretiranega dela je počasno padanje utripa lahko tudi pokazatelj bolečine zaradi bolezni ali poškodbe. Če vašemu konju navadno pade utrip na 68 do72 znotraj desetih minut po konkretni vadbi, in potem nekega dne obstane na 86, čim hitreje ugotovite zakaj. Ne bodite prehitro prestrašeni, če se počasnejše padanje utripa pojavi na prvi pomladanski dan, ko se temperature dvignejo. Zimska dlaka in toplo vreme se ne skladata ravno najbolje. Razmočena podlaga je še en možen razlog, zakaj utrip ne pade v običajnem času. Z zdravo pametjo poskušajte priti do dna neobičajnim odzivom. Če počasnega padanja utripa ne morete pripisati vremenu, slabi podlagi ali drugim podobnim spremenljivkam, je najbolj verjetno, da ste konja preveč gnali.
Ko začnete trenirati, bi morali imeti vsaj eno smer jahanja, kjer točno veste, kako daleč jahate. Razdaljo lahko zmerite z GPS napravo, napravo za merjenje razdalj na zemljevidih in kartah, z avtomobilom ali pa kar s klobčiči vrvice (najprimernejši je bombaž, ker je biorazgradljiv). Preizkušajte in opazujte kako dolgo potrebuje vaš konj, da pokrije razdaljo v različnih hodih. Hodi s hitrostjo 5 km/h? Kasa s 13 ali 19 km/h? Kako počasi lahko gre v “kentru”? Kako hitro galopira? Razviti morate občutek za čas in razdaljo, da boste lahko izbirali tempo na tekmi. Prav tako bi morali med jahanjem večkrat preverjati utrip vašega konja. Konjev utrip v različnih okoliščinah morate poznati tako dobro, da boste kasneje sposobni po občutku oceniti kakšen utrip ima. To je del poznavanja vašega konja.
Temeljni princip treniranja je stopnjujoče obremenjevanje. Pomeni sistematično izpostavljanje konja majhnim, a postopno naraščajočim nivojem zahtev. Ko dosežemo popolno prilagoditev določenemu nivoju, na tem nivoju ne moremo pričakovati nobenega napredka več. Le stopnjujoče se zahteve bodo pokazale nadaljnje napredovanje. Vaše delo je vsak dan oceniti koliko težavnosti dodati, prepoznati kdaj se konj prilagodi določenemu nivoju. Ne pozabite, da ob tem, ko iščete konjeve metabolične zgornje omejitve, lahko hitro, če napredujete predaleč in prehitro, konstruktiven stres postane destruktiven napor. Preforsiranost se običajno pokaže, ko zaporedje naporov končno prevlada nad zmožnostmi telesa, da se prilagaja.
Osnova vsakega trening programa je dolgo počasno delo na razdalji ( LSD- Long Slow Distance). LSD je “trimčkanje” za konja, gre za premagovanje vedno daljših razdalj s stalnim umirjenim srčnim utripom. To je aerobno delo, kar pomeni, da je telo sposobno delati na tem nivoju, ne da bi mu primanjkovalo kisika. LSD uči telo izrabljati več kisika, s čimer se stopnjuje njegova sposobnost za dostavljanje kisika v celice in boljšo izrabo v celicah. Ko s treningom napredujemo, se zgornja meja srčnega utripa, pri katerem je telo še sposobno opravljati aerobno delo, dviga od 120 do okrog 150 utripov na minuto. Z drugimi besedami, srce lahko hitreje utripa, ne da bi bilo izčrpano.
Začnemo s počasnim delom na razdalji s hitrostjo okrog 8 km/h. Postopoma hitrost povišamo na 19 km/h, odvisno od konja. Razdalje se bodo prav tako daljšale, začenši z okrog 4 km, naraščajoč do okrog 24 km. Poleg hitrosti in razdalje lahko zahtevnost dela stopnjujete tudi z zahtevnostjo terena. Prve tri mesece je osnovni cilj ustvariti trdno podlago za razvoj ne le kardiovaskularnega in mišičnega sistema, ampak tudi kostnega okvirja (vključno s kitami, vezmi in hrustancem). Vsi konjevi sistemi se krepijo in utrjujejo kot odgovor na vedno večje zahteve, a napredujejo različno hitro. Mehki sklepi, kite in hrustanec se šele začnejo odzivati, ko so mišice že v polnem zagonu (kostne strukture rabijo štiri do petkrat dalj časa za razvoj kot mišice), zato napredujte počasi. Če preveč hitite pri treningu, je to najhitrejša pot h koncu obetajočega možnega zmagovalca. Bodite potrpežljivi. Če je vaš bodoči endurancer že odrasel konj, razvoj njegovih kosti med treningom ne bo igral tako velike vloge, kot na primer pri mladih konjih. Vsekakor pa lahko vseeno, do določene mere, okrepite elastičnost sklepnega hrustanca, kit in vezi s pomočjo stopnjujočega obremenjevanja.
Pri mladem konju se približno devetdeset dni osredotočite na LSD preden se spravite k bolj zahtevnemu delu. Po treh mesecih, če je šlo do tedaj vse v redu, lahko največja razdalja, ki jo lahko prejahate naenkrat, 32 km. Najvišja hitrost je lahko do 16 km/h.
Predlog urnika
Precej previden teoretični urnik za delo bi lahko izgledal takole:
Ponedeljek: LSD, 10 km pri 13 km/h – delo v maneži, 30 minut; poudarek na mehkih prehodih, enakomernem prekrivljanju, itd.
Torek: Terensko jahanje po hribovitem terenu približno 16 km ( kaki dve uri)
Sreda: LSD, 8 km pri 16 km/h – 20 minut dela v maneži, poudarek na raztegovanju.
Četrtek: Terensko jahanje po hribovitem terenu 19 km ( približno dve uri in pol).
Petek: LSD, 8 km pri 16 km/h.
Vedno bodite pozorni na znake pretiranega stresa. Če konj, ki je navadno navdušen nad delom, postane brezvoljen, če ne je normalno, ali če je njegov korak krajši kot navadno, bi morali biti na to posebej pozorni. Večina konj zelo iskreno pokaže kako se počuti. Logična reakcija na te znake je, da damo konju nekaj dni prosto in potem ponovno začnemo s treningom, s tem, da so na začetku naše zahteve čim bolj skromne. Vrnite se na nivo treninga, ki konju najbolj ustreza. V prvih mesecih prej kot ne dolgočasnega dela treninga je nadvse vabljiva misel, da bi bilo ravno tako učinkovito jahati sicer priporočeno razdaljo, a v hitrejšem tempu. Kakorkoli mamljiva že ta misel je, vam jo iskreno odsvetujem. Če menite, da je vaš konj zmožen več, podaljšajte razdaljo, nikakor pa ne mislite, da bi hitrejši tempo služil vašim dolgoročnim ciljem. Naj ponovim, da sklepi, kite in vezi zelo težko oprostijo slabo ravnanje. Ko je škoda narejena, je praktično nemogoče pričakovati popolno ozdravitev.
Tretji stadij – od devetdeset dni do devetih mesecev
Po dveh ali treh mesecih dolgih počasnih jež na razdalji, lahko začnete občasno vključevati kakšen dan bolj napornega dela v svoj program. Namen je zvišati konjev anaerobni prag, oziroma točko, kjer začne telesu primanjkovati kisika, da lahko deluje (pri utripu okrog 150). Če trenirate na tej stopnji dvakrat na teden po pol ure, bo to dramatično izboljšalo konjevo kardiovaskularno sposobnost. Začnite z lahkimi galopi in postopoma stopnjujte zahtevnost z dodajanjem dolžine in števila ponovitev.
Na primer, prvi dan bi lahko jahali 3 kilometre za ogrevanje in potem galopirali 0,5 km. Nadaljujete z 1 km lahkega “kentra”, da se utrip delno umiri. Ponovite odseke galop- “kenter” še trikrat, kar je skupaj 4.5 km. Končajte s kasanjem, da se konj postopno ohladi. Na koncu meseca bi lahko prišli že do šestih ponovitev galopa (ponovitve 800 m galopa in 800 m kentra).
Še en izraz, pogosto uporabljan v športni medicini je “fartlek”. Grobo prevedeno iz švedščine pomeni “igra hitrosti”. Vključuje naključni izbor naporov na anaerobnem nivoju (šprint, delo na vzpenjajočem se terenu, galopiranje), z vmesnimi obdobji aerobnega umirjanja (željen utrip 80). Praktično katerokoli terensko jahanje ali pohodniško jahanje lahko prilagodimo “fartlek” treningu. Te priložnosti lahko izkoristite tudi za navajanje vašega konja na različne talne podlage. Kasajte po gramozni poti, “kentrajte” po hribu navzgor, po drugi strani navzdol pojdite v hodu, galopirajte po ravnini, poiščite pot skozi grmičevje, kasajte po ozki gozdni poti, itd. Poleg dobrodelnega kardiovaskularnega vpliva, se boste skozi tovrstno delo spoznali s konjevo osebnostjo. Različni konji imajo radi in so nadarjeni za različne stvari. Nekateri radi izberejo pot skozi gozd, spet drugi raje galopirajo po dolgih prašnih cestah. Nekateri nimajo problemov z blatom, a ne marajo skal, drugi so kot gamsi, a ne prenesejo mokrih nog. Eden od čarov tega športa je ravno spoznavanje, kaj je posameznemu konju všeč in kaj ne.
Med treningom boste sočasno navajali svojega konja na premagovanje naravnih ovir, kot so debla in potoki. Morali bi tudi poskrbeti za to, da mu niso tuje črede krav, druge domače živali, promet, rekreativni tekači, gorski kolesarji in motoristi. Jahanje s starejšim, mirnim konjem je najboljši način, da svojega novinca predstavite strahotam, ki jih bo srečeval, ko se bo oddaljil od varnega zavetja doma. Proti koncu prvih šestih mesecev treninga, lahko začnete s kasanjem in “kentranjem” navzdol po zmernih strminah. Vedno jahajte previdno, saj je tovrstno delo še vedno zelo stresno za sklepe. Vadite le dokler ste prepričani, da vi in vaš konj lahko obvladata položaj. Kasneje, med tekmo, boste lahko to spretnost uporabili za pridobivanje časa. Nekateri konji imajo že po naravi dobro ravnotežje in jim ni težko premagovati strmin navzdol. Drugi pa, verjetno zaradi telesne zgradbe, nikoli niso zares dobri v tem. Če vaš konj kljub vadbi ne napreduje, verjetno spada k drugi skupini. V tem primeru je najbolje, da pustite stvari takšne kot so. Če bi se še naprej trudili, je bolj verjetno, da bo konj zašepal, kot pa da se bo njegovo gibanje navzdol izboljšalo. Ko eksperimentirate s časom, razdaljami in tehnikami treninga, ne pozabite, da kardiovaskularno pripravljen konj ne pomeni nič, če ni poleg tega še mehanično čil. Dlje in bolj zahtevno kot jahate, bolj morate biti pozorni na znake, ki kažejo na karkoli neobičajnega. Zapomniti si morate, kakšne so konjeve noge na občutek, če drsite z roko po njih. Je bila tale oteklina tu morda že včeraj? Je ena noga toplejša od druge? Kažejo kopita znake neobičajnega stresa? Je korak malce neroden in neenakomeren? Nima apetita? Se v izpustu igra z drugimi konji ali je preveč utrujen, da bi se ukvarjal z njimi? Tudi če ne morete najti nič otipljivega, pa vam “konjarska intuicija” pravi, da bo šlo nekaj narobe, privoščite konju in sebi nekaj prostih dni.
Po petih ali šestih mesecih dela, bi lahko urnik izgledal nekako takole:
Ponedeljek: LSD, 10 km pri 16 km/h.
Torek: “Fartlek”, 2 uri po razgibanem terenu.
Sreda: LSD, 16 km pri 16 km/h – 20 minut dela v maneži; poudarek na likih ( veliki krogi, serpentine, itd.).
Četrtek:5 km kasa, 3 km galopa, 2 km kasa, 3 km galopa, 3 km kasa.
Petek: LSD, 8 km pri 16 km/h – 20 minut dela v maneži, poudarek na raztegovanju in prekrivljanju.
Verjetno najbolj znana “nova” tehnika treninga na anaerobnem nivoju si imenuje intervalni trening. Njegov prvi zagovornik je bil Tom Ivers, ki si ga je sposodil iz človeške atletike in ga začel uporabljati pri ravnih galopskih in pri kasaških dirkah. Enostavno povedano, “intervali” se ponavljajo, gre za nadzorovano hitrostno delo, ločeno s počasnejšimi deli umirjenega teka. Psihološki cilj intervalnega treninga je stimulirati energetske poti, ki jih bo konj potreboval za tekmovalno hitrost. Bolj kot dolžina časa ohranjanja srčnega utripa nad pragom anaerobnega delovanja (od okoli 150 navzgor), naj bi učinek treninga doseglo ponavljajoče se dviganje utripa nad to mejo. Med intervali umirjanja se utrip spusti na 100 do 120. Ključno za intervalni trening je, da intervale ponavljamo le dokler počasnejše umirjanje utripa ali višji utrip med intenzivnim delom ne opozorita na (pre)utrujenost.
Poznamo tri variante, s katerimi stopnjujemo raven zahtevnosti treninga:
1. hitrost vsake faze
2. dolžina vsake faze umirjanja
3. skupno število ponovitev
Čar zamisli intervalnega treninga je v tem, da je delo prilagojeno vsakemu posameznemu konju, glede na to, kako hitro se njegov utrip umiri. Čeprav so ekstremni izbruhi hitrosti pri enduranceu le redko potrebni, se vseeno srečamo z okoliščinami, kjer so potrebne anaerobne sposobnosti. Intervalni trening nam lahko pri tem pomaga. V vsakem primeru pa bi moral jahač paziti, da ne pretirava s hitrostnim delom. Prav tako se mora zavedati, da intervalni trening zahteva stalni nadzor s srčnim monitorjem za natančno spremljanje srčnega utripa.
Poskusite vsa orodja treniranja- ponovitve galopa, intervalni trening, “fartlek”, srčne monitorje, itd. Vse skupaj je zabavno in navdušujoče, hkrati pa lahko hitro postanete tako odvisni od vseh naprav in tabel, da izgubite stik s svojim konjem. Dobro je, da poznate vse metode, a bodite zadržani, ko jih preizkušate: en dan hitrostnega dela v tednu je dovolj, celo za izkušenega športnika, in dva zares stresa dneva dela bi morala biti ločena z dnevom lažjega dela. Ne glede na to, pri katerem delu treninga ste, se vedno najbolj zanašajte na LSD. Ko bo konj enkrat dosegel določeno kondicijsko raven in bo začel tekmovati, se boste približevali točki, ko bo počitek bolj učinkovit kot še več dela. Če vaš konj kadarkoli zašepa, se posvetujte z dobrim veterinarjem. Če dvomite v njegovo diagnozo, zaprosite še za drugo mnenje. Konju pustite toliko prostega časa, kolikor so vam priporočili, in ko spet začnete s treningom, začnite postopoma. Ne obupajte, če vam kdaj zmanjka volje. To se dogaja vsem. Poskusite biti fleksibilni in domiselni pri sestavljanju programa za vašega konja. Vsak je drugačen. Nekateri konji vzdržijo težak delovni urnik- drugi ga ne morejo, niti ga ne potrebujejo. Nekateri konji na začetku ne kažejo pretiranega navdušenja nad endurance delom, pa se kasneje premislijo in postanejo uspešni tekmovalci. Zapomnite si, da “oko trenerja” pomeni vso razliko.
Ekstremne vremenske razmere predstavljajo posebno nevarnost za konje v zahtevnem trening programu in kot take zaslužijo posebno obravnavo. Učinki kombinacije visoke vročine in vlage, posebno zgodaj spomladi, ko se telo še ni imelo časa prilagoditi, so lahko uničujoči. Celo izkušeni jahači so včasih presenečeni nad intenzivnostjo s katero ti faktorji vplivajo na konjeve sposobnosti. Kadar je seštevek temperature in odstotka vlažnosti 150 ali več, bi morali vedeti, da so ti pogoji nevarni. Če opazite, da postaja konjevo dihanje zelo hitro (130 vdihov na minuto ali več), je zelo verjetno, da se pregreva. Izmerite mu temperaturo in če je več kot 40°C, brez pomisleka prenehajte z delom. Temperatura višja od te postaja nevarna in v tem primeru bi morali postopati tako, da čim prej normalizirate stanje. Mrzla, lahko celo ledena voda, ki jo polivamo po venah na nogah in vratu, je običajno učinkovita. Če je vaš konj brez kondicije, pretežak, izjemno mišičast ali močnejše postave, ali če je že “starejši občan”, bodite še posebej pozorni, ko nastopi sezona vročinskih valov. Poskrbite, da ima vaš konj vedno na razpolago zadosti vode in soli, še posebej to velja ob vročem vremenu. Poleg soli, s katero si lahko postreže sam kadar želi, lahko konju v vodo ali hrano dodajate še elektrolite.
Druga plat medalje pa je mokro, hladno vreme, ki prav tako zahteva posebno pozornost. V takšnih pogojih bolj previdno ogrevajte in ohlajajte konja. Če se iz konja še vedno kadi, ko se vrnete v hlev, ga pokrijte in ga sprehajajte, dokler se popolnoma ne posuši. Zapomnite si, da stres zaradi ekstremnega treninga lahko naredi endurance konje bolj občutljive na hladno in vlažno vreme. Ob ekstremnih vremenskih pogojih mu še posebej naklonite pozornost, ki si jo je zaslužil.
Po približno šestih mesecih zmernega treninga bi morali biti pripravljeni na ogled ne prezahtevne 40 kilometrske tekme. Namen podviga je spoznavati, kako se konj odziva na neznano okolje, pa tudi razdaljo. Zanima nas, kako se obnaša v družbi, če pije in je vodo in hrano, ki ni domača itd. Vaš cilj je sproščenost, celo zdolgočasenost. Ne glede na to, kaj se zgodi, ne smete NIKDAR dirkati ali izgubiti živcev. Lahko, da je vaš konj zmožen z lahkoto premagati to 40 kilometrsko progo v eni uri in pol, ampak to ni bistvo. Namen je naučiti ga, da vzdržljivostno jahanje ni nekaj, kar bi ga ogrožalo, da vam lahko zaupa, da boste pazili nanj, in da ni pomembno kaj se dogaja okrog njega. Idealni scenarij je najti nekoga, ki namerava progo prejahati v počasnem tempu in jaha izkušenega endurance konja. Držite tempo z njim in vaš konj se bo najverjetneje preko dneva popolnoma sprostil. Če vaš konj postane nemiren na začetku tekme, lahko da boste morali pustiti skupino (pri skupinskih štartih) naprej, preden boste sploh lahko zajahali. Ko boste enkrat na progi, poskušajte vse ohranjati na mirnem in sproščenem nivoju. Kar pa seveda ne pomeni, da se lahko samo sprehajata. Nasprotno. Jahajte z glavo. Trudite se voditi konja v zmerno hitrem kasu. Tempo razporedite tako, da bo konjev srčni utrip ob prihodu v veterinarska vrata čim bližje idealnemu. Če ste vadili doma, boste vedeli kako hitro lahko jahate, da bo to izvedljivo. Če se utrip ni spustil na normalno raven (slabih 40 utripov na minuto) znotraj predpisanega časa, ste jahali prehitro. Pričakujete lahko, da bodo vse malenkosti na začetku precej neutečene. Morda se bo vaš konj splašil ob vsaki malenkosti v gozdu. Mogoče bo vso noč (pri dvo ali več dnevnih tekmah) rezgetal in budil vse ostale sodelujoče. Mogoče ne bo hotel piti vode in mu bo vsaka voda, ki jo bo moral prečkati predstavljala največjo grozo. Bodite potrpežljivi. Ne pozabite, da je zanj vse novo. Dajte mu priložnost razumeti kakšno obnašanje pričakujete od njega. Lahko da bo potrebnih le nekaj jež, lahko da nekaj več, ampak dokler nimate občutka, da imate vi in vaš konj situacijo popolnoma pod kontrolo, se ne podajajte na 80 kilometrske proge, ki predstavljajo občutno večji podvig.
Gremo naprej: devet mesecev in več
Po 9 do 12 mesecih rednega zmernega treninga in 3 do 4 lažjih tekmah, bi se najverjetneje že lahko fizično in psihično spopadli z 80 kilometrsko progo. Seveda pa na tej točki ni pametno imeti kakšnih vnaprej določenih predstav glede uvrstitve. Dobro opazujte kako se konj počuti po končani tekmi, njegovo počutje naj vam bo merilo za to, kako kmalu lahko razdaljo ponovite in ali ste lahko morda naslednjič bolj zahtevni. Nekje v drugi sezoni si lahko zadate prvo 160 kilometrsko tekmo in če s konjem uspešno končata, lahko sebe in konja potrepljate za dobro opravljeno delo. Zdaj ste postali pravi endurancer in se izkazali kot sposoben jahač, trener in oskrbnik.
Ko boste na koncu sezone konja nehali trenirati, bo najprej izgubil hitrost. Raziskave so pokazale, da se izgubljanje hitrosti začne po približno treh tednih. Znotraj štirih do šestih tednov bo začel izginjati mišični tonus, in med tremi in šestimi meseci bo začela jenjati njegova vzdržljivost. Da bi v ponovno formo spravili konja, ki je že kdaj prej bil v polni kondiciji, začnite s 30- 45 dnevnim LSD programom za postopno ponovno pridobivanje mišične mase in z dodatnimi 30- 45 dnevi za pridobitev polne tekmovalne kondicije.
