Bistvo vzdržljivostnega jahanja oz. endurance-a je s konjem čim hitreje premagati bolj ali manj zahtevno progo, ki je speljana po naravnih površinah, poteh, cestah in brezpotjih, v dolžini 30 km in več. S tem, da mora konj priti v cilj brez poškodb in da se morajo njegovi življenjski znaki v točno določenem času po prihodu v cilj vrniti v meje normale. Z drugimi besedami: konj mora biti v takšni psihofizični kondiciji, da tekma na njem ne pusti trajnejših sledi psihičnega ali fizičnega stresa – v roku nekaj deset minut po končani tekmi mora njegov organizem delovati na normalni ravni.
Večkrat me je na tekmah presenetilo dejstvo, da tekmovalci niso vedeli kaj veterinar na pregledih pred, med in po endurance tekmi pregleduje, ter kakšne so tiste vrednosti, ki kažejo, da je bil konj na določeno tekmo ustrezno pripravljen.
Z veseljem ugotavljam, da je vedno več tekmovalcev, ki poleg jahanja posvečajo pozornost tudi izobraževanju na tem področju, a vseeno – za tiste, ki še ne veste, pa ne upate vprašati 😉 …
Prvo in najpomembnejše vodilo naj vam bo “Poznaj svojega konja!“
Najprej je treba poudariti, da je treba pri konjih, enako kot pri ljudeh, upoštevati, da ima vsak konj svoje »normalne« vrednosti.
Pametno je redno meriti konjeve življenjske znake (ne le na dan tekme) in si jih zapisovati v dnevnik. Tako boste spoznavali, kako na vašega konja delujejo različni vremenski vplivi (vročina, visoka vlaga, veter…), istočasno pa boste zelo hitro vedeli, če bo z vašim konjem kaj narobe.
S pomočjo beleženja življenjskih znakov pred in po treningu boste lahko najbolje ocenili kako napreduje (ali nazaduje) konjeva kondicija, kdaj ste pravilno odmerili konjevo delo, kdaj ste podcenili njegove zmožnosti in kdaj ste od njega zahtevali preveč.
Najpogostejše napake pri merjenju oziroma opazovanju življenjskih znakov:
- pri merjenju temperature termometra ne pustite dovolj dolgo delovati
- pri digitalnih termometrih je to nekaj sekund do 30 sekund – navadno konec merjenja oznani pisk
- pri živosrebrnem termometru traja merjenje približno 7 minut
- življenjske znake merite živčnemu konju (konjev utrip in dihanje se lahko zelo zviša, če je konj živčen)
- konju pustite, da vam med štetjem vdihov ovohava roko (med vohanjem konji vdihujejo veliko hitreje kot med običajnim dihanjem)
- zaradi dvojnega zvoka, ki ga naredi srce ob utripu, utripe štejete dvojno (tup-tup = en utrip srca)
- premalokrat merite življenjske znake svojemu konju in ne veste kakšne so njegove normalne vrednosti
Pripomočki, ki naj bodo vedno pri roki
Čeprav je vsakršno merjenje enostavnejše, hitrejše in bolj natančno, če ga opravimo z ustreznim inštrumentom, sta pravzaprav edina pripomočka, brez katerih ne gre – štoparica in digitalni termometer z gibljivo konico. Roko na srce, temperaturo bo enako dobro izmeril tudi klasičen stekleni živosrebrov termometer, je pa digitalni varnejši, hitrejši, bolj praktičen in bolj natančen.
Če želite zares natančne meritve, boste potrebovali še stetostkop (za poslušanje črevesnih zvokov in lažje merjenje srčnega utripa) in pa, če si želite zelo olajšati in pospešiti merjenje srčnega utripa (to pride prav predvsem na tekmah) – elektronski merilec (npr. Polar za konje).
Kako preverimo oziroma nadzorujemo konjeve telesne funkcije in kakšne so normalne vrednosti le-teh
1. Srčni utrip
Kako? S prosto roko je utrip najlažje otipati na arteriji, ki poteka pod lično kostjo. S kazalcem, sredincem in prstancem nežno pritisnite navznoter in navzgor in začutiti bi morali utrip. Če utripa ne najdete, poskusite na notranji strani prednje noge, tik pod kolenom ali na biclju.
Pri merjenju ne uporabljajte palca, ker imate v palcu izredno močan utrip, ki bi ga pomotoma lahko zamenjali s konjevim ;).
Ko zaznate utrip, štejte utripe 30 s in potem rezultat pomnožite z 2.
Normalno stanje: 28 do 44 utripov na minuto
2. Dihanje
Kako? Postavite se približno 30 cm od konjeve plečke in opazujte gibanje trebuha. Z vsakih vdihom in izdihom, se bo trebuh napel in nato sprostil.
Štejte število vdihov v eni minuti.
Normalno stanje: 8 do 24 vdihov na minuto
3. (De)hidracija
Kako?
Prvi način:
S palcem za nekaj sekund pritisnite na konjevo dlesen, tik nad zadnjim sekalcem, da izpraznite kapilare na tem mestu. Ko umaknete prst, opazujte kako dolgo je potrebno, da se dlesen na mestu pritiska spet normalno obarva.
Normalno stanje: dve sekundi ali manj. Če povrnitev prvotne barve traja dlje kot tri sekunde, je konj najverjetneje dehidriran.
Drugi način:
Konja »uščipnemo« v kožo na vratu, blizu konjevega ramena. Kožna guba, ki jo držite med prsti, naj bo visoka približno 1,5 do 2 cm. Kožo spustite in opazujte, kako dolgo je potrebno da se vrne na svoje mesto (da se guba »poravna«).
Normalno stanje: 2-3 sekunde. Če se koža izredno počasi vrača v prvotno stanje (5 sekund in več), je to najverjetneje znak dehidracije.
4. Telesna temperatura
Kako? Konico termometra namažemo z jedilnim oljem ali vazelinom. Drugi konec termometra lahko zaradi dodatne varnosti privežemo na dovolj dolgo vrvico, vrvico pa konju za rep. Termometer vstavimo v konjevo zadnjično odprtino in po določenem času odčitamo temperaturo.
Normalno stanje: med 37,2 in 38,5 °C.
5. Trebušni zvoki
Kaj pravzaprav poslušate? Delno prebavljena hrana se stalno premika po konjevem prebavnem traktu, s čimer ustvarja množico grgrajočih in sikajočih zvokov. Kadar je konj pod stresom, lahko prebavni trakt vsebuje precej tekočine, kar že tako bogatemu zvočnemu repertoarju doda še pljuskajoče zvoke.
Največji vzrok za skrb niso posebni zvoki, ampak odsotnost le-teh. Tišina je najbolj zlovešč znak, kar se tiče prebavnega trakta. Če se trebušni zvoki pojavljajo le na vsakih nekaj minut, ali če slišite le občasne curljajoče zvoke, je to lahko znak resne težave.
Kako? Postavite se poleg konja in prislonite uho na konjev trebuh, med rebrnim lokom in kolenskim sklepom konjeve zadnje noge. Ponovite na obeh straneh trebuha.
Normalno stanje: grgranje, sikanje, curljanje, občasno kruljenje.
