Charreadas ali Charreria je mehiški stil rodea in nacionalni šport v Mehiki, ki je postal priljubljen tudi v ZDA. V sklopu tekmovanja je 10 različnih tekmovanj, v šest tekmovanj so vključeni konji, drugo, sedmo in osmo tekmovanje pa v ZDA poimenujejo kot »horse tripping«.
Kavboji, ki tekmujejo se imenujejo charrosi, točke pa dobivajo glede na to kako hitro spodnesejo konja. Konja velikokrat pred izpustitvijo dodatno razburijo z električnim šokerjem, skupina charrosov pa ga v areni priganja v divji galop. Charros, ki tekmuje (na konju ali brez) mora z laso ujeti konjeve prve ali zadnje noge ter ga podreti na tla in prevaliti.
Charossi imajo najraje manjše in lažje konje. Konji pri treningih ali med tekmovanjem utrpijo resne poškodbe; zlome nog, vratov ter poškodbe hrbtenice. Konje, ki želijo preskočiti ograjo privedejo nazaj v areno in nadaljujejo s tekmovanjem. Statistika, koliko konj sodeluje v teh krutih tekmovanjih ne obstaja, cherossi pa konje najamejo, saj večina teh konj ne živi dolgo. Največ konj najamejo od zbirnih klavnih centrov, po poškodbi pa konji romajo v klavnico.
Horse tripping je Kalifornija leta 1994 prepovedala, pred tem pa je samo ena od klavnic posodila od 75 do 100 konj, od katerih sta preživela le 2 konja. Ostale države, ki so prepovedale »šport« so: Florida, Illinois, Maine, Nova Mehika, Oklahoma, Texas in Nebraska, poleg tega pa je prikazovanje horse trippinga prepovedano tudi na televiziji (zakon je dosegla Rodeo Cowboys Association in AQHA – American Quarter Horse Association). Kljub ukrepom organizacij pa se je tripping razširil v Arizono, Nevado, Washington, Wyoming in Colorado, kjer je postal tudi del rodeo programa.
Charreada se je dokončno razvila na mehiških haciendah, čeprav osnove prihajajo iz Španije (16.stol.). Šport privrženci častijo kot »living history«(živa zgodovina) oz kot umetnost iz mehiških rančev. V preteklosti so se tekmovanja odvijala med haciendami, moderna Cherreada pa se je začela po Mehiški revoluciji, ko so ljubitelji uvideli, da njihova tradicija počasi tone v pozabo. Ustanovili so zvezo The Asociación Nacional de Charros in tako povečevali priljubljenost »športa«. Popularizaciji so pripomogli tudi mediji in pa zelo popularni muzikali.
Charossi, ki tekmujejo največkrat prihajajo iz družin, ki dolga leta podpirajo tradicijo. Oblečeni so v tradicionalna charro oblačina; oprijeto obleko, chapse, škornje z ostrogami in sombrero. Tekmovanje se odvija v 12 m široki in 60 m dolgi areni, ki vodi v krog premera 40 metrov. Pred pričetkom se odvija parada z mariachiji. Zmagovalec tekmovanja ne dobi denarne nagrade temveč pokale in praktične nagrade, ki so lahko tudi sedla ali prikolice za konje. Čas ni merjen, ocenjuje se finese in eleganco. Do nedavnega je charreada veljala kot moški šport, na željo žensk, pa so dodali še 10. tekmovanje, ki se imenuje Escaramuza in kjer skupina lepo oblečenih deklet na konjih izvaja natančno koreografijo.
Escaramuza ima prav tako tradicijo, saj ženske predstavljajo Adelitas (ženske revolucije).
Adelitas so na konjskih hrbtih v času Mehiške revolucije spremljale vojake, jim kuhale, skrbele za njihovo ugodje ter se včasih tudi borile.
