Kavbojski škornji so navadno narejeni iz kravjega usnja vendar proizvajalci pri prestižnih škornjih radi uporabljajo tudi usnje eksotičnih živali; usnje aligatorja, kače, noja, kuščarjev, jegulj in celo slona.
Škornji iz slonove kože
Poznamo dve vrsti kavbojskih škornjev; western klasični škornji in roping škornji.
Western škorenj
Western škornji so višji, imajo značilno kavbojsko peto, ki je navadno velika 2,5 cm, na nekaterih škornjih pa lahko vidimo tudi “walking” peto, ki je nekoliko nižja in omogoča lažjo hojo.
Primerjava med različnimi petami škornjev.
Oblik prstnega dela škornjev je veliko, prvi western škornji pa so imeli okroglo zaobljen prstni del, ki je omogočal udobno jahanje. Šele po letu 1940 so proizvajalci začeli izdelovati škorenj s končičastim prstom, ki pa se pri delu s konjem navadno ne uporablja. Visoka peta preprečuje zdrs škornja skozi streme, kar je vedno pomenilo nevarnost za kavboja, ki je moral jahati mlade in neizkušene konje.
Poleg tega je bila visoka in pod kotom zaobljena peta nujna za delo s konji in govedom, saj je kavboj med lovljenjem živali z laso lahko zapičil škornje v tla in tako dobil dober oprijem s tlemi.
Visok zgornji del škornja je kavboja varoval pred grmičevjem, skalami, trnjem, kaktusi, bodečo žico in kačami. Široka odprtina škornja je omogočala hitro obuvanje in sezuvanje. Mnogokrat se pojavi vprašanje zakaj so western škornji zgoraj tako široki, da štrlijo stran od noge. Prav zato. Plesni kavbojski škornji so vedno nekoliko ožji, delovni škornji pa tradicionalno široki.
Plesni kavbojski škornji za “line dance”.
Novejši, roping model škornjev je nižji škorenj, ki ima ravno in nizko peto, visoko manj kot 2 cm. Navadno imajo roping škornji zaobljene »prste«. Model je postal uporabljan predvsem s strani rodeo kavbojev in označevalcev goveda, kjer je moral kavboj tako jahati kot teči za teletom. Ker je škorenj nižji, omogoča lažje obuvanje in sezuvanje.
Roping škorenj
Zgodovina kavbojskega škornja
Zgodovina kavbojskega škornja sega v začetek 16. stoletja, ko so mehiški vaqueroti v Ameriko med drugim prinesli tudi svoje škornje. Industrijska revolucija je omogočila industrijsko izdelavo škornjev in prvi škorenj, ki so ga začeli masovno izdelovati in je bil med ameriškimi kavboji popularen do leta 1860, je Weelington škorenj (po vzoru vojaških škornjev).
V obdobju med leti 1866 in 1844, ko je potekala velika selitev živine, pa je moral imeti kavboj vsaj dva para škornjev. Enega za celodnevno delo v sedlu in enega za na lepše. To je seveda spodbudilo proizvajalce v iskanje novih, modernejših in izpolnjenih dizajnov. Proizvajalci so prihajali iz govedorejskih področij Amerike; Texasa, Oklahome in Kansasa. Prvi trije veliki proizvajalci kavbojskih škorenjev so bili Hyer Brothers Boots iz Kansasa, Justin Boots iz Texasa, ki je še sedaj uveljavljena znamka škornjev in Nocona iz Texasa. Nocona je pravzaprav bratsko podjetje Justin Boots, saj je bila ustanoviteljica znamke najstarejša hčerka Joe Justina, lastnika Justin Boots.
Od leve proti desni: Hyer Boots, Justin Boots, Nocona Boots
V času Gene Autry-a in Roy Rogersa, ko je Hollywood iz kavbojev naredil junake, se je začela komercializacija western škornjev. Igralci v western škornjih so navadno nosili čudovito gravirane in okrašene škornje in za proizvajalce tako delali dobro reklamo.
Škornji Roy Rogersa so bili na dražbi leta 2010 prodani za 8500 dolarjev.
Tudi v današnjih časih mnog slavnih oseb nosi kavbojske škornje, med drugim bivši predsednike ZDA George W. Bush in pevka Jessica Simpson.
