Predstave s konji potapljači so bile najbolj popularne okoli leta 1880. Konji v predstavi so pred množico ljudi skakali v bazen iz višine 20 metrov.
Ideja je prišla na misel Doc Carverju, ko je na konju prečkal most, ki se je zrušil pod konjevimi nogami. Ker je konj padec v vodo dobro prenesel, se je Carverju utrnilo, da bi s predstavami, pri katerih konji skačejo v vodo, lahko dobro zaslužil. Njegov sin Al Floyd Carver je skonstruiral rampo in stolp. Prva, ki je izvedla skok, je bila Docova hčerka Lorena. Leta 1924 se je predstavi pridružila znana Sonora Webster, njeno zgodbo pa si lahko ogledate v filmu Wild hearts can’t be broken.
Doc in Al Floyd sta seveda morala najti pogumna, lepa dekleta, ki so bila pripravljena izvajati vratolomno nevarne skoke v vodo. Sonora se je brez privolitve svoje mame javila za službo, kjer je morala zajahati po rampi galopirajočega konja in z njim skočiti v globino 20 metrov. To majhno dekle je kmalu postalo v javnosti priljubljeno in predstava je potovala iz države v državo.
Al Foyd in Senora sta se zaljubila in poročila, leta 1927 pa je Al po smrti očeta prevzel vodenje predstave. Kmalu se je ekipi pridružila še Sonorina sestra Arnette in predstava se je ustalila v zabaviščnem parku Steel Pier v Atlantic Cityu.
Sonora
Arnette, ki je bila ob prvem skoku stara 15 let, je povedala, da jim je SPCA (organizacija za zaščito živali) sledila na vsakem koraku, vendar nikoli našla ničesar spornega. Konji so včasih skakali po štirikrat na dan, 7 dni v tednu, menda z največjim veseljem. Predstava pa je izgubila enega izmed najboljših konj, kobilo Lightning. Al je namreč želel preizkusiti skakanje iz visokega pomola v morje. Kobila je skok lepo izpeljala, vendar se je ob pristanku zmedla in odplavala na odprto morje. Tam je omagala in se utopila.
Za žensko so bili skoki zelo nevarni. Navodila so bila, da mora med padanjem vedno zapreti oči, glavo pa skloniti na eno stran konjevega vratu. Ko je tandem priletel v vodo, se je konj z nogami dotaknil dna bazena in se močno odrinil na površje. Takrat je silovito dvignil vrat in glavo in ženska se je morala že pred tem nagniti nazaj, da ni dobila udarca v glavo. Kljub navodilom so bile poškodbe punc pogoste in stolp so sčasoma spustili na 10 metrov.
Leta 1931 pa je Sonora pri skoku v vodo s konjem Red Lips za vedno oslepela. Konj je na rampi izgubil ravnotežje in Senora je skušala vso težo prenesti na sprednji del konja, saj bi se drugače med padanjem prekucnil nazaj. Pri reševanju situacije pa pa ni zaprla oči, kar je ob pristanku v vodo privedlo do odstopa očesne mrežnice.
Kljub slepoti je Sonora še vedno skakala v vodo, njena zadnja predstava je bila leta 1942. Zaradi pritiska organizacij za zaščito živali je predstava v letih 1970 zaprla svoja vrata. Leta 2003 je Sonora v starosti 99 let umrla. Do smrti je trdila, da so konji med skoki uživali, in da je bilo za njih nadstandardno poskrbljeno. 1961 je izšla tudi njena knjiga A girl and Five Brave Horses.
Sonora in Arnette
Kljub temu, da je miselnost sveta od tistih let napredovala, in bi danes redko komu prišlo na pamet oživeti predstavo, pa je Magic Forest Park v New Yorku storil prav to. Že 10 let namreč kastrat Lightning skače s 5 metrov visoke rampe v bazen poln vode in tako zabava množice ljudi. Lastniki predstave pravijo, da konj v to ni prisiljen in da rad skače. Po skoku ga namreč vedno čaka vedro ovsa.
