Preskakovanje ovir je relativno nov šport, ki se je razvil v Angliji v 18. stoletju, potem ko so osnovali nov zakon, t.i. »Enclosure Act«. Do takrat ni bilo nobene potrebe, da bi konji preskakovali ovire, saj je lov na lisice potekal na prostranih poljih Anglije. Uvedba novega zakona je pomenila ograjevanje vseh zemljišč in posestev z visokimi ograjami, kar je predstavljalo nov izziv za jahače, ki so se ukvarjali z lovom na lisice. Če so se želeli še naprej ukvarjati s takrat zelo priljubljenim konjeniškim športom, so potrebovali konje, ki so bili sposobni preskakovati visoke ovire in prepreke med samim lovom.
V Franciji so se pojavljale tekme v preskakovanju ovir, ki so potekale na prostem. Te tekme niso pritegnile veliko gledalcev, saj niso mogli slediti celotnemu tekmovanju in videti vseh skokov. Prav to je bil vzrok, da so se ta tekmovanja preselila v notranja jahališča – poimenovali so jih »lepping«. Leta 1869 se je »lepping« tekmovanje pojavilo v Dublinu, čez 15 let v Angliji, do leta 1900 pa so že vsa večja konjeniška tekmovanja vključevala tudi »lepping«, kjer so moški in ženske, ki so jezdile v stranskih sedlih, tekmovali v ločenih kategorijah.
V tem času so vse velike jahalne šole v Evropi, Pinerolo in Tor-de-Quinto v Italiji, Francoska šola v mestu Saumur in Španska jahalna šola na Dunaju, jahale z globokim sediščem in dolgimi stremeni, kar je jahaču dajalo občutek varnosti, konju pa odvzelo svobodo gibanja in tako oteževalo premagovanje visokih ovir. Jahač je jahal z dolgimi stremeni, noge je potisnil naprej pred svoje telo, zgornji del telesa je močno nagnil nazaj, ob skoku pa je potegnil vajeti k sebi. S tem načinom jahanja so hoteli konja spodbuditi, da bi ob doskoku pristal na močnejših zadnjih nogah ali vsaj vseh štirih nogah hkrati, da bi razbremenili šibkejše sprednje noge. V tem položaju je bila celotna teža jahača ob doskoku na konjevem hrbtu, jahač je v gibanju zaostajal za konjem, jahačevo središče ravnotežja je bilo za konjevim. Vsa teža jahača na konjevem hrbtu v kombinaciji s potegom glave z vajetmi navzgor, so konju onemogočali naravno baskiliranje ( naravno zaokrožen položaj konjevega telesa, ki ga konj doseže na najvišji točki skoka ), kar je pomenilo oteženo in pogosto boleče preskakovanje vse višjih in zahtevnejših ovir. Velik vpliv na svet preskakovanja ovir je imel italijanski kapitan, Federico Caprilli, ki je uveljavil t.i. razbremenilni sed s krajšimi stremeni, ki ni motil ravnotežja konja med premagovanjem visokih ovir. Ta razbremenilni sed je osnova preskakovanja ovir še danes. Globlji, dresurni sed, ki je manj primeren za preskakovanje, pa se uporablja pri delu, ko je kontrola konja pomembnejša od svobode gibanja.
Prvo večje tekmovanje v preskakovanju ovir se je odvijalo leta 1907 v Angliji. Večina tekmovalcev je bila članov vojske, s časom pa so se ta tekmovanja odprla tudi za konjarje civiliste. V naslednjih letih se je izkazalo, da v preskakovanju ni nobenih enotnih pravil. Sodniki so ocenjevali po lastni presoji, nekateri glede na težavnost ovir, drugi so ocenjevali sam stil jahanja. Pred letom 1907 tudi ni bilo kazenskih točk za refiz ( refiz nastopi, ko se konj zaustavi pred oviro, katero bi moral preskočiti ) in derobiranje ( konj derobira, kadar se izmakne kontroli tekmovalca in se izogne oviri, ki bi jo moral preskočiti ) – včasih so tekmovalce celo prosili, naj namerno zgrešijo oviro, da bi bilo tekmovanje za gledalce zanimivejše. Domišljija ni bila vrlina prvih oblikovalcev parkurja. Sestavljeni so bili iz le dveh vrst ovir: višinskih ovir in vodnih jarkov. Ker je bilo nujno poenotiti in določiti pravila tako v preskakovanju ovir, kot tudi v drugih konjeniških športih, je leta 1923 potekalo srečanje, ki je vodilo v ustanovitev British Show Jumping Association ( BSJA ) leta 1925. Podobne potrebe po enotnih pravilih v vseh konjeniških športih, so 1917 v Ameriki botrovale ustanovitvi American Horse Shows Association ( AHSA ), danes znani kot United States Equestrian Federation ( USEF ).
Zgodnja različica preskakovanja ovir se je na Olimpijskih Igrah ( OI ) prvič pojavila leta 1900. V obliki kot jo poznamo zdaj, se je preskakovanje ovir na OI začelo leta 1912. Uvedba konjeniških športov na OI je v preteklosti sprožala velike polemike, saj naj bi bile OI »spopad človek na človeka in naj ne bi vključevale živali«. Ta domnevna kontroverznost ni dobila epiloga in konjeniški športi ostajajo na OI od leta 1912. Od takrat popularnost preskakovanja ovir vztrajno narašča, saj je izjemno zanimivo za gledalce in prilagojeno prikazovanju na televiziji.
Tako preskakovanje ovir kot tudi ostali konjeniški športi so od vsega začetka doživljali velike spremembe. Danes je preskakovanje ovir šport, ki zahteva veliko truda, trdega dela in predanosti, tako s strani jahača kot konja. Tekmovanja vključujejo tekme na čas, parkurji pa so tehnično vse bolj zahtevni. Od jahača in konja zahtevajo drznost, pogum, moč, natančnost in veliko vodljivost konja.
