Nekoč je živela vdova, ki je imela enega sina in čudovito majhno kmetijo, čisto blizu jezera. Ženica je garala dneve in noči ter obdelovala zemljo in njena koruza je veljala za najboljšo, daleč naokoli. Neke noči, pa je nekdo tik pred žetvijo poteptal vso koruzo in nihče ni vedel kaj se je zgodilo ali kdo je to storil.
Ženica je v stražo poslala edinega sina in ta je ob polnoči zaslišal velik hrup ter butanje valov ob obalo jezera. Ni mogel verjeti svojim očem, ko je iz jezera prigalopirala čreda konj in se zapodila naravnost na koruzno polje ter ga začela teptati.
Naslednjega dne je sin odšel k mami in ji opisal kaj je videl. Ženica mu je zaukazala, da se mora tudi naslednjo noč odpraviti k jezeru vendar tokrat naj ga spremlja več mož z uzdami, ki bodo ujeli kolikor konj bodo le lahko.
Ob polnoči so možje zaslišali močan hrup in besno valovanje valov in polje so preplavili konji. Možje so skočili, jih lovili in tekli za njimi, a ulovili so le enega. Ulovili so najplemenitejšega od vseh.
Ženica je ukazala, da konja zaprejo v hlev in od takrat naprej ni bilo več nobenega konja na polju, koruza je zopet zrastla in vdovin sloves je bil ponovno velik. Ko je minilo leto in več, je ženica rekla sinu:«Krivično je, da je tako lep konj zaprt v hlevu. Pojdi na lov z njim, naj ga vidi cela dežela«. In resnično je konj veličastno nosil jezdeca in vsi so ju občudovali toda, ko sta se vračala in se bližala jezeru, je konj ponorel ter vrgel jezdeca iz sedla. A kaj ko se je jezdečeva noga zataknila v stremenu in ga je konj vlekel skozi gozdove in travnike ter trgal ud z udom, kost za kostjo. Kosi mladega sina so tako ležali po cesti in med gozdovi, vse do jezera in ko je konj le prišel do vode, se je otresel še zadnjega dela človeškega telesa ter izginil v jezero.
Vaščani so se zbrali in skupaj spravili ostanke nesrečnega jahača ter mu ob jezeru postavili krasen spomenik v čast.
Fantomske konje niso več videli, a jezera se drži zločest sloves še do danes. Nihče ne gre s čolnom nanj, ko pade mrak, nihče ne zaplava v njem. Takrat pa, ko je koruza pripravljena na žetev, prebivalci še vedno slišijo čudne glasove, podobne zvoku konjskih kopit, ki galopirajo po planjavah in vmes zvoke trpečega jezdeca, ki se mu lomijo kosti.
