Nekoč davno, ko je bil še svet mlad, je imel Konj oči spredaj.
Vse kar je Konj počel, je govoril le o sebi, vedno in povsod: “Tako sem lep,…poglejte mojo čudovito dolgo grivo.” Najraje pa je Konj hvalil svoje oči: “Kaj niso moje oči popolne?”
Ostale živali so imele Konja za prevzetnega, kar je tudi bil! “Ta se samo hvali”, so šepetale. Konj tega ni opazil in se je iz dneva v dan bolj občudoval.
Tako so ostale živali sklenile, da se bodo s Konjem malo poigrale.
“Kdo se bo poigral s Konjem?“ je vprašala papiga.
“Jaz!”, je odgovorila puma in ostale živali so se strinjale.
Nekega dne se je puma posebej pripravila. Konj je prikasal mimo pume ter rekel:”Se strinjaš, da so moje oči najlepše na planetu in postavljene na najboljšem mestu na glavi?”
“Prav imaš, zelo prav imaš”, je odgovorila puma in silovito skočila na Konja. Konj je padel in se udaril na glavo. Zelo ga je bolelo . Udarec je bil tako močan, da so se njegove oči pomaknile na stran glave.
Ko je konj videl svoj odsev v potoku, je bil besen in zelo žalosten, a puma je že odšla daleč proč.
Od takrat imajo vsi konji oči na strani, in če kdaj opazite konja z žalostnim pogledom, se ta verjetno spominja časov, ko je bil svet še mlad.
