Zaradi velikih prostranih pokrajin in razdrobljenih rančev so včasih fantje do svoje simpatije jahali tudi nekaj dni, zelo cenjena pa so bila tudi ljubezenska pisma. Ko je kavboj po več dnevih ježe le prispel do svoje ljubezni in ga je ta velikodušno sprejela je to pomenilo, da mu bo ženska ponudila tudi prenočišče, kjer si bo spočil telo.
Kje pa so se spoznavali fantje in punce? Največkrat na plesih, v cerkvah in na družabnih srečanjih, kjer so se igrali različne družabne igre. Kavboji so oboževali igro Slepe miši saj so imeli dober izgovor, da so prijeli žensko tam, kjer je običajno ne bi smeli:).
Izven zakonska zveza ni bila tako neobičajna kot na vzhodu, kjer je veljala močna viktorijanska etiketa, ki je prezirala skupnost neporočenega para. Zaradi velikih razdalj je bila razumljiva težava dobiti pridigarja ali sodnika, ki bi prišel par poročiti v domačem okolju.
Leta 1890 je bila povprečna starost ob poroki za moške na Divjem zahodu 26 let, za ženske pa 22 let. Seveda so moški dvorili ženskam in jih pred samo poroko obiskovali, da so se prepričali ali so pri njej zaželjeni ali ne. Na Divjem zahodu je bilo namreč mnogo manj žensk, kot na vzhodu zato so imele več izbire in se poročale kasneje, kot ženske na vzhodu. Statistični podatki pričajo, da je bilo v tistem času v Ameriki poročenih 35 % moških in 36 % žensk, medtem ko je bilo na Zahodu poročenih le 30 % moških in 37 % žensk.
Po Državljanski vojni se je populacija mladih in za poroko godnih moških na vzhodu zelo zmanjšala in tiste najbolj avanturistične ženske so se odpravile na lov za moškim kar na Divji zahod, ki je bil tudi idealno področje za nov začetek. Če ženska ni bila več devica in bi na vzhodu težko dobila dobrega partnerja, je preprosto odšla na Zahod in se predstavila za vdovo ali ločenko. Nihče ni spraševal kaj več.
Moški pa so dobro poznali »po pošti naročene neveste«, ki so pomagale pri poseljevanju zahoda. Časopisne družbe so z objavo oglasov pomagale moškim pri iskanju ženske in včasih celo prirejale skupinska srečanja. Tako se je tistim najbolj iznajdljivim in podjetnim ponudila priložnost, da so postali posredniki med osamljenim moškim in oddaljeno žensko, ki je neuspešno iskala moža. Eden najbolj znanih posrednikov je bil Asa Mercer, ki je odšel v Boston in seboj na zahod pripeljal sprva le 10 žensk, ki so iskale moža. Naslednje leto jih je pripeljal 100. Moški, ki so si seveda morali že pred prihodom žensk svojo kar rezervirati, so plačali 300 $, kar je bil takrat zelo dober denar. Mnogi niso prišli na svoj račun, saj je imel Asa več povpraševanja kot ponudbe.
Po sami poroki je vedno sledilo veliko slavje, kjer so prijatelji in sosedje mladoporočencema pripravili marsikatero presenečenje. Včasih so v času, ko bi par moral zapečatiti zakon s posteljnimi aktivnostmi nalašč zganjali kaos v bližini spalnice ali pa so nevesti ženina celo ugrabili za celo noč. Izkoristili so vsako priložnost za zabavo in sprostitev, saj jih ni bilo veliko.
Kot v današnjih časih pa tudi na Divjem zahodu vsaka zveza a ni uspela in mnogokrat so moški zapustili žene z otroci. To je za žensko navadno pomenilo životarjenje, dokler si ni našla novega moža. Tiste, najbolj ponosne ženske so može celo tožile za prelom obljube ob poroki.
Odlomka iz časopisa Frank Leslie’s Illustrated Newspapers (9.1.1862):
“Hčerka znanega prodajalca dobrin je vložila tožbo proti lokalnemu zdravniku, ki je prelomil poročno zaprisego. Zahteva 25.000 $.«
»Mlada ženska iz Chardona je pravkar prejela tolažbo za zlomljeno srce v višini 10.000 $.«
Po pisanju The Writer’s Guide to Everyday Life in the Wild West je bilo na Divjem zahodu več ločitev kot na vzhodu. Leta 1890 je bilo v Ameriki ločenih 19 % moških in žensk, na Divjem zahodu pa kar 38 %.
