Naši konji vidijo drugače kot mi. Oči človeka ležijo na sredini obraza in nam dajejo naravno sposobnost, da se lahko osredotočimo na ozke poti, brez da bi nas preveč motile stvari ob strani, na periferiji vida. Ker so konji v naravi plen, imajo oči ob straneh glave, s tem pa zelo široko vidno polje. Vidijo na skoraj vse strani, kar je pomembno pri oprezanju za plenilci, ki bi jih lahko napadli. Položaj njihovih oči pa ima eno pomanjkljivost – slabo vidijo naravnost naprej!
Gosti gozdovi zato nekatere konje zelo prestrašijo, zmanjša se tudi vidljivost v stran, sončni žarki ter sence pa situacijo še poslabšajo. Konji tako ne vidijo nevarnosti za drevesi in grmovjem zato se hitreje splašijo ali pa so na splošno nemirni. Nekateri konji lahko celo začnejo brcati v smeri ostalih konj, ki se jim približujejo od zadaj ali s strani.
Zakaj pa se konji v gozdu držijo tesno eden za drugim?
Četudi so naši konji udomačeni in so odraščali daleč stran od plenilcev, imajo še vedno močno zakoreninjeno strategijo preživetja; tako zelo, da žrebeta nagonsko vedo, da se morajo med sprehodi držati kakor se da blizu kobile oz. črede. Prirojena potreba, da tesno sledijo drugim ne izgine, ko konj odraste. To je nekaj, kar mora terenski jahač premagati s postopnim navajanjem na gozdne proge.
