Psihična priprava konja za vzdržljivostno jahanje

Naslov tega članka namenoma ni “Trening konja za vzdržljivostno jahanje”. Kar sledi, ni program treninga, niti v tem besedilu ne boste našli navodil kako stopnjevati zahtevnost in intenzivnost dela ki ga vaš konj opravlja. Tekst, ki sledi vsebuje nekaj zlata vrednih namigov in idej kako konja psihično pripraviti na zahtevna tekmovanja, hkrati pa izboljšati odnos med konjem in jahačem, ter prispevati k splošni varnosti vseh udeležencev na tekmah.

Ko načrtujete pot do kakršnega koli uspeha, morate vnaprej poznati svoj cilj. Brez vizije so možnosti, da ta cilj dejansko dosežete zelo zelo majhne. Mnogi tekmovalci se na poti do cilja spotikajo, ker nimajo jasne miselne podobe in vnaprej pripravljenega obsežnega repertoarja tekmovalnih taktik.

Ko se usedete v avtomobil, natančno veste kam greste in kje morate zaviti da prispete do cilja. Lahko se zgodi, da na poti zaidete ali zgrešite pot, a konec koncev srečno prispete na cilj. Gotovo nihče ne sede v avto brez najmanjše ideje kam gre in nato upa, da bo nekam prispel še pred večerom. Navadno imamo načrt potovanja. Natančno tako je tudi z vztrajnostnim jahanjem. Če s konjem nimava enakega načrta, kako naj skupaj prispeva na isti cilj?

Najpomemnejša je psihična priprava konja. Če konj ni psihično pripravljen za različne situacije v katerih se bo znašel, ali za izvajanje različnih manevrov, ne more dosegati svojih potencialov. Psihična priprava konja se začne, ko začnemo konja učiti kako deluje mehanika njegovih nog in kako naj nadzoruje svoje telo.

Konjev razum in jahačeva oziroma trenerjeva pričakovanja, morajo biti “na isti strani”. Cilj vsega kar počnemo s konjem, je zgraditi psihično stabilnega in zadovoljnega konja. Jahač mora biti med tekmo sposoben nadzorovati vsak korak ki ga konj naredi. Če kadarkoli tekom tekme izgubi ta nadzor, je to lahko nevarno za konja, za jahača in za vse ostale udeležence v tekmi. Poleg tega lahko taka izguba nadzora pomeni nepotrebno trošenje konjeve energije in moči, ter dodaten napor, ki zlahka ogrozi uspeh na tekmi.

Dogaja se, da jahači ki tekmujejo s temperamentnimi konji (kakršnih je večina konj za vzdržljivostno jahanje), uporabljajo izčrpanost kot orodje nadzora nad konjem. Gnanje konja do izčrpanosti, da bi potem poiskal pomoč pri svojem jahaču, ni način za pripravo endurance konja. Če predvidevamo, da je za konjevo željo  iti naprej kriv adrenalin, potem je jasno, da se konj ne bo umiril dokler adrenalina ne spravi iz sistema. Mnenje veterinarjev pa je, da je več odvisno od konjevega značaja kot od ravni adrenalina v sistemu. Z drugimi besedami: pomembno je, v kolikšni meri sta konj in jahač sposobna nadzorovati “adrenalinske” situacije. V vsakem primeru je, če se konj “zagreje”, s pripravljanjem bolje počakati dokler se stanje ne vrne v normalne okvire.

“Trik” je v tem, da konju preusmerimo pozornost na drugo dejavnost preden se “zagreje”. Čas od zajahanja do trenutka, ko konj dobi željo po “iti naprej” je različen od konja do konja, odvisen je tudi od načina jahanja, vremena, okolja in drugih okoliščin.

Zgoraj omenjeni čas, ko imamo priložnost vplivati na konjevo odzivanje, lahko podaljšujemo s pazljivimi psihičnimi pripravami. Jahač si nikoli ne bi smel dovoliti razmišljati v smeri “ga bom pustil naj gre po svoje dokler se ne ‘spiha’ “. Moje mnenje je, da takšen jahač nima dovolj znanja o tem kako se konj uči, niti nima dovolj izkušenj da bi situacijo obvladal drugače. Zato se odpove odgovornosti in krivdo preloži na konja. Klasična metoda “popravljanja” konja ki ima željo po iti, je uporaba ostrejše brzde in/ali martingala. Konec koncev pa je edini pravi način, da se jahač vrne k navadni brzdi in ponovno zgradi odnos med seboj in konjem, ter sebi in konju omogoči pridobivanje znanja, ki je edini pravi temelj za kvalitetno nadaljevanje dela. “Ampak z navadno brzdo nimam pravega nadzora”. Odgovor je preprost. Jahaj v koraku dokler nimaš popolnega nadzora na d gibanjem vseh štirih konjevih nog. Ko dosežeš to, nadaljuj s kasom. Ko je nadzor popoln v kasu, lahko nadaljuješ. To se ne bo zgodilo tekom ene ježe. Večina takšnega učenja se odvija na terenu, brez družbe, dokler nadzor nad konjevim gibanjem ni popoln. To lahko traja 3 do 4 mesece ali dlje glede na to, kako vkoreninjeno je določeno obnašanje pri konju, kolikokrat na teden je konj jahan in najpomembneje – kako dosleden je jahač. Jahačev načrt oz. cilj je ključ do konjevega uspeha.

Jahač mora svoj osebni uspeh postaviti na stranski tir in najprej usposobiti konja, da je sposoben samozavestno in prostovoljno slediti jahačevim navodilom. Bistvo uspeha v enduranceu je uspešen konj, ne uspešen jahač. Jahačevo delo je, da se nauči čim več o tem, kako se konj uči, na kakšen način dojema stvari in da se domisli čim več načinov kako konju pomagati doseči svoj najvišji potencial. Ne pozabite na občutek, tajming, ravnotežje. In nikoli ne pozabite poslušati konja – vedno vam bo povedal če bo potrebno kaj spremeniti. Jahač mora konja poznati če hoče biti sposoben prepoznavati znake ki mu jih daje konj in se ob pravem trenutku pravilno odzvati nanje. Način, kako se konj odziva na spremembo, bo jahaču povedal, če je bila narejena sprememba v pravo smer. Sledijo ideje in tehnike, kako podaljšati “okno priložnosti” med zajahanjem in trenutkom, ko se konj “zagreje”.

Druga stran zgodbe je konjeva samozavest. Jahačeva odgovornost je, da spremlja konjevo samozavest do točke, ko konj misli da je tiger, a ga ima jahač še vedno popolnoma pod nadzorom. Najboljši način za to je, da konju nikoli ne “dovolite” da bi razočaral samega sebe. Vedno ga jahajte tako, da ima dovolj zraka, nikoli ga ne ženite prek njegovih zmožnosti in nikoli, ampak res nikoli, ne pustite da bi konj naredil napačen korak ali celo zašepal zaradi vaše nepozornosti. Takšno jahanje konju vzbuja samozavest in zaupanje v vas, njegovega vodjo. Od konja nikoli ne zahtevajte česa, kar bi lahko bilo zanj nevarno. Nesprejemljivo je konja jahati tako, da razočara vas ali samega sebe.

Čas, ki je potreben, da ima jahač popoln nadzor nad konjem se razlikuje od konja do konja, odvisen pa je tudi od jahačevih zmožnosti. Predvsem se zatakne takrat, kadar se jahaču preveč mudi končati ježo, ali priti v cilj med prvimi desetimi. Nekateri konji so na določenih delih tekme izven nadzora, ker takrat oni prevzamejo nadzor nad jahačem. Pogosto se dogaja, da jahač nima dovolj izkušenj da bi znal pravočasno popraviti konjev napačen odziv. Odgovor je preprost: popravek naj vedno nemudoma sledi napaki.

Istočasno ko jahač pridobiva nadzor nad konjevimi nogami, se stopnjuje tudi konjeva fizična kondicija. Jahanje v koraku in kasu z nekaj galopa v obdobju ki traja leto in pol do dveh let, se razvijejo mišice, vezi, kardiovaskularna zmogljivost in trdota kosti. Ko jahač pridobi popoln nadzor nad konjem, prav lahko da sta minili dve leti. In to ni pretiravanje. Če začnemo trenirati in pripravljati triletnega konja, bo konj najverjetneje pripravljen za prvo vzdržljivostno tekmo pri svojih štirih letih in pol, oziroma petih letih.

Cilj prve tekme naj bi bil le uspešno končati tekmo in razdaljo premagati brez posebne hitrosti. Večino razdalje prejahamo v koraku, z nekaj kasa in galopa na primernih odsekih proge. Pravilo, ki naj vam pomaga pri pravilnem odmerjanju tempa je: kolikor minut jahate v kasu ali galopu, zatem jahajte še v koraku. Se pravi: petim minutam kasa ali galopa, sledi pet minut koraka. Na tak način bo imel konj vedno polna pljuča zraka, mišice pa bodo dobile priložnost za počitek. Marsikdo bo rekel “moj konj ne potrebuje toliko počitka, saj je v odlični kondiciji”. Odgovor je: “pomislite, je res večja možnost za uspeh če nekam bezljate in tvegate da greste prek konjevih zmožnosti, ali pa greste proti istemu cilju z zmerno hitrostjo, a zanesljivo?” Nič nimam proti hitrosti, a konjeva prva tekma, oziroma tekma v začetku njegove tekmovalne kariere, ni ne mesto ne čas za takšne podvige. Vsak lahko zaneti ogenj v konju, veliko težje, včasih celo nemogoče, pa je ta ogenj obvladovati in konja in sebe varno voditi proti cilju. Ozrite se okrog sebe na začetku vsake tekme. Koliko konj in jahačev je živčnih, vlečejo eden drugega in niso pod nadzorom? Preprost način kako se izogniti takšni situaciji je, da štartate 5 minut zatem ko prva skupina zapusti štartno mesto. Mnogi izkušeni tekmovalci počnejo to. In to ne brez razloga.

Na konjevi prvi endurance tekmi konja poženite v kas na kratki razdalji kakšnih 100 metrov, potem se vrnita v korak. To ponavljajta prek vse proge in če v kateremkoli trenutku konj povleče naprej, nadaljujta v koraku. Če ne posluša, izvedite ustavljanje z eno samo vajetjo (postopek opisan v nadaljevanju teksta). Vedno imejte v mislih, da ste vi vodja in da ste odgovorni za to da oba, vi in konj, prideta čez ciljno črto zdrava in pripravljena na še eno tekmo. Ves čas tekme pazite, da konju ne zmanjka sape. Jahajte ga tako, da lahko ves čas diha s polnimi pljuči in se ne preutruja. Potrudite se, da mu olajšate ježo, saj bo tekma le tako dobra izkušnja in boste v prihodnje lahko gradili njegovo samozavest in željo po tekmovanju. Saj veste, da poskušate vzgojiti kontroliranega endurance tigra, ne?

Če je vse v redu in konj ne vleče, lahko poskusite kasati ali galopirati tudi 3-4 krat daljše razdalje. Vedno jahajte s popuščenimi vajetmi, saj bi se konj v tej fazi že moral odzivati na najmanjše namige. Če še vedno vleče in hoče iti po svoje, nadaljujta v koraku. Če še vedno ne posluša, se vrnite k ustavljanju z eno vajetjo. Med delom v galopu pazite na menjavo nog, enako pri kasu. Poskrbite za to, da bo konj obojestransko enakomerno obremenjen. Posebno pozornost posvečajte temu, kako se konj odziva na ukaze. Če z dejstvi prosite za levi galop, konj pa začne z napačno nogo, se vrnita v korak, hodita v koraku dokler se ne umiri in poskusita znova. Bodite dosledni. In naj se vam ne mudi – konec koncev imata še vsaj 30 kilometrov pred sabo da izpilita vajo. Edini namen prve tekme je pripraviti konja na tekmovanja, nikakor ne tekmovanje samo. Tempo pospešite šele, ko ste prepričani da je vse v redu in ko vam konj da vedeti, da je pripravljen in da čaka vaš namig.

Ko konja šele pripravljate na tekme, je 5-6 ur za krajšo progo oziroma 11-12 ur za 80 kilometrsko progo pravi čas, da lahko med potjo komunicirate s konjem in skupaj popravljata morebitne nesporazume in ponavljata vaje. Delo v takšnem tempu je idealno za mentalni razvoj konja in psihično pripravo za prava tekmovanja. Konj naj bo zdrav, zadovoljen, samozavesten, naj se počuti močnega in sposobnega, a naj bo hkrati VEDNO pod jahačevim nadzorom.

Koliko potrpljenja imate? Kako dobro opazujete? Koliko v resnici znate? Kje zbirate informacije v zvezi z vzdržljivostnim jahanjem? Koliko odgovornosti nalagate svojemu konju in koliko sebi? Ali konja hranite redno in ob istem času? Gotovo bi vas vaš konj vprašal vse to in še kaj preden bi vas “najel” za svojega lastnika…

Vsakdo ima svoj pristop, ki mu najbolj odgovarja. Niti ena stvar ki jo počnem, ni originalna. Vse je kombinacija znanj in izkušenj z različnih področij in iz različnih virov. Pa vseeno… dve stvari sta edinstveni za vsakogar: moje dojemanje informacij in to, kako tisto kar dojamem uporabim pri delu s konji. Zato izberite iz širokega spektra znanja ki se ponuja v vaši okolici, pri ljudeh ki jih poznate, v knjigah, na internetu…, izberite tiste, ki ustrezajo vašim predstavam o tem kaj je dobro in prav in iz njih sestavite sistem s katerim boste vašemu konju naredili učenje čim lažje in čimbolj prijetno.
Veliko fraz poznamo, ki se hitro ujamejo v uho in večina ima uporabna sporočila. “Počasi je dobro” mi je v primeru dela s konji najbolj všeč. Vse ostalo izvira iz in podpira to misel. Če lahko to idejo vklopite v svoj način dela, sem prepričan, da boste svojemu konju olajšali učenje, delo in življenje. V reviji sem bral članek o raziskavi, ki naj bi določila mentalno dozorelost konja v primerjavi s človekom. Končni rezultati so pokazali, da naj bi bil odrasel konj na mentalni ravni triletnega otroka. Od branja tega članka dalje, se je vse kar počnem s konji upočasnilo. Priprave potekajo mnogo počasneje, konja ne priganjam če stvari ne dojame tako hitro kot mislim da bi jih lahko, iste stvari večkrat ponovim in jih poskušam poenostaviti da bi jih lažje razumel. Predvsem pa se trudim imeti potrpljenje kot bi ga imel pri učenju triletnega otroka. Najpomembneje pa je, da pustite stvari takšne kot so – preproste.

Lahko da ste kdaj slišali rek, da odvetnik nikoli ne postavi vprašanja, če že vnaprej ne pozna odgovora. Pri delu s konji je enako. Ko se “zatakne” moramo vedeti kako se bomo odzvali še preden se tisto nekaj dejansko zgodi. Samo tako lahko napako še isti trenutek popravite in samo na ta način si bo konj zapomnil kaj je prav in kaj narobe. Daljši ko je čas med napačnim dejanjem in popravkom, manjši je učinek popravka. Ni bistvo v tem kako agresivno oziroma intenzivno se odzovemo, popravek je lahko komaj opazen, pomembno je, da popravimo v trenutku ko se napaka zgodi. Ko jahač neha razmišljati, posledice nosi konj.

Se spomnite zadnje ježe ko ste se obrnili proti domu in jo konj v trenutku začutil da gresta domov in začel vleči ozrioma poskušal kasati? Kaj ste naredili? Ste skrajšali vajeti? Ga vlekli nazaj? Ste mu pustili da kasa do doma? Ali ste izkoristili trenutek in iz neljube situacije naredili učinkovito vajo?

Večina jahačev ima priučen standarden odziv na takšno situacijo. Stopimo korak nazaj in analizirajmo kakšen bi bil najboljši odziv na konjevo ravnanje. OK, konj kaže presežek energije. Super! Kako lahko ukerpamo? Poskusite se domisliti aktivnosti, ki od konja zahteva dodatno energijo.

Če imate srečo in jahate po hribu navzdol, zahtevajte od konja da odstopa nazaj v hrib. To zahteva od njega precej energije in ni treba veliko da konj dojame, da si je z vlečenjem proti domu naprtil dodatno delo. Ko konj pokaže da ima dovolj, da hoče odnehati, vztrajajte naj naredi še tri ali štiri korake. Tako bo konj vedel da ste vi tisti, ki mu omogočite da se ustavi in si odpočije, hkrati pa od njega ne boste zahtevali več kot je sposoben dati.

Privoščite konju nekaj trenutkov da si odpočije in razmisli o tem kar se je ravnokar zgodilo. Potem v koraku nadaljujta pot proti domu. V trenutku ko dvigne hrbet da bi pospešil v kas, ga ustavite in zahtevajte odstopanje nazaj v hrib. Naj se spomni kdo narekuje tempo in smer gibanja. Res je, v fazi učenja lahko to vzame ogromno časa, ampak pomislite koliko časa vam bo prihranjenega v prihodnosti, ko bo konj vedel da ne sme vleči proti domu.

Če se proti domu vračate po ravnem terenu in konj vleče ali sili v kas, ga obrnite za 180 stopinj in naj odstopa proti domu. Pazite samo, da je zravnan in da imate kolikor je mogoče popuščene vajeti.

V obeh primerih pazite, da se konj pri odstopanju odriva z zadnjimi nogami, ne s prednjimi. Vaja ima dvojni učinek: konju da jasno vedeti, da ne sme hiteti proti domu, hkrati pa je odlična vaja za krepitev mišic zadnjih nog, ledvenega dela in hrbta.

Glede na jahačevo vztrajnost in doslednost, ter seveda na značaj konja, lahko traja 3-4 tedne da se konj odvadi hiteti proti domu. To nikakor ni hitra pot do željenega cilja. Pa saj hitrih poti sploh ni. Konj nam je pokazal presežek energije in našli smo način da jo koristno izrabi.

Enako lahko uporabimo vsak nadzor konjevega gibanja: odstopanje, obrati, stranski hodi, ustavljanje, jahanje serpentin, previjanje. Kreativno razmišljanje se bo jahaču povrnilo z obrestmi.

V čem je trik? Če konj ponudi energijo, jo uporabite. Tako se nikoli ne znajdete v situaciji, ko bi vam konj zameril, da od njega zahtevate preveč, saj je na ta način vse “težko” delo opravljeno takrat, ko konj pokaže da ima energijo za to in jo je pripravljen uporabiti.

Iz dneva v dan bo verjetno manj priložnosti za tovrstno “delo”, ker bo konj nehal bezljati proti domu. Takrat boste lahko šli proti domu na dolgih vajetih, v koraku. In to je naš cilj. Istočasno bo konj tudi začel (če ga ni že prej) dojemati jahača kot nekaj dobrega, ker od njega ne zahteva “dodatnega dela” (v resnici pa konj tega “dodatnega dela” ne izzove s svojim hitenjem). Konj se je naučil, da je, dokler hodi vse udobno in preprosto.

Ta tehnika JE učinkovita in postopno pripravi konjev razum da “sledi vodji”. Zdaj dobi “okno priložnosti” drugačno podobo. Okno priložnosti za pravilno izvedbo vaje se bo pri konju sčasoma povečevalo, medtem ko se bo manjšalo okno vaše priložnosti za popravljanje napake, če se ta vseeno zgodi. Stvari se obračajo na bolje. Predvsem za konja. Dosegli smo pozitiven mentalni odnos, ki je zgrajen na dodatnem delu za katerega je energijo ponudil konj sam, ne pa na prisilnem garanju, ki ga zahteva jahač. Razlika je majhna, rezultati pa jemljejo sapo. Izkoristite vse kar vam konj ponudi (tudi neželjene stvari) za doseganje pozitivnih ciljev.

Psihična priprava konja na tekmo je obsežna tema, v tem besedilu pa želim poudariti predvsem to, kako se odzvati v primeru, ko se konj odloči da je on vodja.

Ustavljanje z eno samo vajetjo je tako preprosto, da je težko. Ta osnovna vaja vam lahko pride prav v marsikateri neprijetni situaciji. Če konj pomisli “takole bova šla” in vi takoj za njim “ojoj, pa smo spet tam”, imate na izbiro dve možnosti: lahko pustite da gre po svoje (s svojim tempom) kot se je to morda že dogajalo v preteklosti, ali pa ga ustavite s pomočjo ene vajeti in si s tem manevrom priborite nazaj svoj status vodje in mu sporočite da “greva tako kakor jaz pravim”.

Kolikokrat ste slišali koga reči “Ima utrujene roke, ker mu konj vleče”? Najbrž je ta z utrujenimi rokami, ali konjev prejšnji lastnik, poskušal doseči svoje po bližnjici in je na konju uporabil strožjo brzdo ali drug pripomoček za nadzor konja. Ali pa je konju preprosto pustil da si samo določa tempo. A to je le obliž na krvavečo rano. Najpreprostejša učinkovita stvar v takšnem primeru je pridobiti si vodilni položaj z ustavljanjem z eno vajetjo.

Ko se konj prične odzivati na ustavljanje, opazujte kje ima “trdo točko” in z občutkom in pravočasnim popuščanjem vajeti to trdo točko zmehčajte. Vsako takšno tehniko pridobivanja položaja vodje mora spremljati doslednost. Ustavljanje z eno vajetjo izvajamo vedno kadar je pod vprašajem naš položaj vodilnega. Tudi če je izvajanje tega manevra v določenih situacijah neprijetno. Če se s težavo ne začnemo spopadati nemudoma, bo sčasoma postala le še večja. Konj se hitro nauči, da lahko dela po svoje, če ga neprestano ne opozarjamo da temu ni tako. Ni treba, da jahač manever izvaja s stisnjenimi zobmi, dovolj je, da ga izvaja z zavestjo da je on vodja – brez razpravljanja. Pustite konju da se umiri, da razmisli o tem kar se je ravnokar zgodilo, nato mu predlagajte da nadaljuje pot. Če se odloči nadaljevati v svojem tempu, ponovite ustavljanje z eno vajetjo. In potem še enkrat in če se zgodi isto, uganite kaj? Ja, še enkrat ustavljanje z eno vajetjo. Sčasoma bo dojel da ste vodja vi in ne on. Najbrž bo treba precej takšnih ustavljanj preden vas bo brezpogojno sprejel za vodjo.

Torej, kako izvedemo ustavljanje z eno vajetjo? Preprosto. S pritiskom notranjega dela noge na konjev bok, deaktivirate njegove zadnje noge. Počakajte da konj naredi 2-3 korake z notranjo zadnjo nogo. Istočasno zdrsnite z notranjo roko po vajeti navzdol za dolžino svoje roke, primite vajet in roko z vajetjo z občutkom potegnite proti svojemu boku in jo tam zadržite. Popustite pritisk noge. Roko držite ob svojem boku dokler se vse štiri noge ne ustavijo in se konj obrne z obrazom proti vam. Isti trenutek popustite pritisk vajeti. Popuščanje pritiska je nagrada za pravi odgovor. Zapomnite si: naredite konju pravi odziv udoben in prijeten, napačen odziv pa neudoben ali pa naj predstavlja dodatno delo. Držanje vajeti z roko ob boku je za konja neprijetno. V trenutku ko naredi kar želite, pritisk popusti in nagrajen je s prijetnim občutkom (sprostitvijo). Ni treba da napačen odziv konju povzroča bolečino, le neudobno naj mu bo. Menjajte strani, da je konj enakomerno obremenjen.

Nekoč sem imel 60 dni na pripravah 5 letnega kastrata. Delala sva 4-5 dni v tednu, med 5 in 11 km na dan. Trudil sem se, da med dvema ježama nikoli ni minil več kot en dan. Trajalo je 45 dni preden je rekel “OK, ti SI moj vodja”. Nikoli ni bila težava v hitrosti. Težava je bila v tem, kdo izbira hitrost. Vsakič ko je pospešil po hribu navzgor, ustavljanje na eno vajet. Končno se je umiril pri hitrosti ki sem jo jaz določil. Delala sva v maneži, da bi dosegla sproščen, uravnotežen galop na krogu. Nalogo je opravljal odlično in brez pretiranega vodenja z moje strani. Po šestdesetih dneh je šel kastrat domov k svojemu lastniku. Žal mi je bilo da gre, ker si lastnik nikoli ni vzel časa da bi prišel pogledati na kakšen način delava na terenu in v maneži. Vsak ki pošlje svojega konja k trenerju, bi moral vsaj enkrat tedensko preveriti na kakšen način trener dela s konjem. Če si tega časa ne vzame, dela škodo konju in sebi.

Sledi opis dogodka, ki se je zgodil pred nekaj leti na večdnevni tekmi pri Cuyami. S kobilo sva potrebovala dve uri za 4,5 km. Ni in ni hotela hoditi v koraku na popuščenih vajetih. Včasih je naredila samo 2-3 korake v koraku in hotela skočiti v kas. Napačen odgovor, ustavljanje z eno vajetjo, stoj, počakava trenutek in začneva še enkrat. Vedel sem da se bo, če težave ne rešim tam in takrat, vse skupaj samo še stopnjevalo. Ko sva premagala tiste štiri kilometre in pol, sem jo lahko prosil naj kasa na popuščenih vajetih in tokrat je uspelo. Na najmanjši namig se je vrnila nazaj v korak. Preostanek dneva in naslednji dan sta minila brez težav. Odločil sem, da vztrajam pri svojem, pa četudi bi to pomenilo diskvalifikacijo zaradi prekoračitve predpisanega časa. Tam in takrat sva se morala domeniti kdo je vodja. Za mnoge tekmovalce je to težka odločitev, saj so na tekmi in čutijo neprestan pritisk zaradi časovne omejenosti. Ko se jahač vda konju (da bi npr. pravočasno prijahal v cilj), je zabave konec in težava bo rasla v vedno večji problem.

Ustavljanje z eno vajetjo je tako preprosto da je težko zato, ker mnogi ne prepoznavajo prave vrednosti tega manevra. S to vajo ustavimo konja, hkrati pa sprostimo njegovo glavo, vrat, ramena, trup in boke. Na ta način konju učinkovito odvzamete psihično in fizično moč. Gonilna sila konja izvira iz zadnjih nog in nadziramo jo z deaktivacijo konjevega zadnjega dela telesa. Konju ste poslali jasno sporočilo da ste VI tisti, ki nadzorujete situacijo. Lahko da tega na začetku ne bo jemal resno in bo računal na to, da je to le vaša trenutna muha, kot se je to morda dogajalo v preteklosti. Hmmmmmm… Meni pade na pamet beseda doslednost.

Oni so samo konji, mi smo samo ljudje. Torej, kdo bo vodja, kdo je mentalno močnejši, kdo je bolj izkušen in se bo bolje spopadel z izzivom kadar pride do kočljive situacije? Kdo je bolj pomemben, konj ali jahač? Moje mnenje je, da je, kadar jahač poseže po strožji brzdi in verjame da je s tem rešil problem, v njegovi glavi hitra rešitev pomembnejša od priprave konja. Noče in ne bo čakal. To je težko dojeti in priznati vsakemu od nas. Kolikokrat slišimo da se kdo pohvali “uspešno sem zaključil tekmo”. Hmmm… v koliko takšnih primerih je bil konj samo pripomoček za dosego cilja?

Konj je bitje navade. Je bojazljivec, radovednež in ima rad udobje. Kako se naučimo uporabljati konjeve “navade” da uveljavimo svojo vlogo vodje? Preprosto povedano je vse kar moramo narediti to, da ohranimo konjeve navade in spremenimo tiste, ki nam niso všeč. Priprava konja da nas sprejme za svojega vodjo se začne na tleh. V nadaljevanju teksta si bomo pogledali kako zmehčamo in deaktiviramo konjev zadnji del s tal. Pri tem nam lahko ogromno pomagajo izkušnje z delom v “round pen-u” (okrogli maneži), ampak o tem podrobneje kdaj drugič.

Naslednji koncept je težko opisati. “Pustite da vas konj zapelje”. Predstavljajte si, da ste potnik na avtobusu. Ko konj naredi napako, prevzamete mesto šoferja, popravite napako in se vrnete na svoje sedež kot potnik. Na začetku se vam bo morda zdelo, da neprestano vstajate in se presedate z mesta potnika na mesto šoferja. S potrpljenjem, doslednostjo in jasno mentalno predstavo cilja boste počasi podaljševali čas med “presedanji”. Sčasoma boste vedno bolj potnik in vedno manj šofer. “Pustite da vas konj zapelje”. Prej smo zapisali: “Ko je napaka popravljena, se vrnite na svoj potniški sedež”. Če “vožnjo na zadnjem sedežu avtobusa” prenesemo v dejansko situacijo, je to podobno kot bi konja jahali čim bolj zadaj v sedlu, kar bi teoretično razumel kot da ste pasivni, da od njega ne zahtevate nobene dodatne hitrosti. Razmislite o tej analogiji. Kot priganjalno točko na konju si zamišljajte del, kjer je nameščen sedelni pas. Če se jahač nagiba naprej in stiska z nogami na tej točki, to konj razume kot znak naj pospeši. Ena od tehnik kako upočasniti konja je, da se usedete “na zadnji sedež”, nog ne stiskate ob konja in “pustite konju da vas zapelje”. Konj občuti vse kar počnemo na njem in bo vedel v kakšnem položaju sedite. Jahačeva doslednost, potrpljenje in tehnike nadzora se bodo sčasoma obrestovali. Vse pa temelji na jahačevi jasni predstavi o tem, kaj od konja želi.

Ko konj mirno stoji in čaka na vaš namig, ga poženite v korak. Pustite mu dolge vajeti in dovolite da naredi napako. Naredil bo eno od dveh napak: ali bo zašel s poti, ali pa bo spremenil hitrost. Recimo da skrene z zastavljene poti. Konja vedno vodimo z usmerjanjem njegovega prednjega dela, nakar popustimo pritisk. Konjeva odgovornost je, da hodi naravnost, če mu ne damo znaka za zavijanje. Če konj sam spremeni hitrost, ga ustavite z eno vajetjo, počakajte in nadaljujte v koraku na popuščenih vajetih. Verjemite mi da je težko in da bo to zahtevna preizkušnja za vaše živce in potrpljenje. Veliko lažje je, če jahate sami. Če jahate v paru, prosite sojahača če lahko jahate spredaj in mu razložite zakaj. Za osvojitev te tehnike bo konj potreboval do nekaj mesecev, če jahate tri do štirikrat tedensko. Ne hitite. Jahač mora imeti jasno predstavo kaj od konja želi in jeklene živce.

Prejšnja vaja je učna tehnika za učenje nadzora nad premikanjem vsake noge posebej. Tudi s tem lahko začnemo v round pen-u. Zapomnite si, pri konju velja: kdor nadzoruje noge, nadzoruje um. Občutek, tajming in ravnotežje je tisto kar mora jahač najbolj razviti. To zahteva čas in stalno samo-ocenjevanje. Preverite ali sta vaša brada in popek na sredinski liniji konja. Jahačev gornji del trupa je lahko rahlo nagnjen naprej ali nazaj. Na stran se ne nagibajte. Konec koncev, če jahač sedi uravnoteženo in popolnoma pri miru, lahko vsak njegov premik pomeni namig konju. Občutek za čas izhaja iz občutka za konja. Če začutite da se s konjem nekaj dogaja, bodite pripravljeni, da se boste odzvali kakor bo potrebno. Konj vam bo vedno dal opozorilni znak preden bo naredil karkoli. Sčasoma se boste naučili ta znak prepoznati in se na konjevo dejanje pravilno in predvsem pravočasno odzvati. On bo dosleden že iz navade. Boste vi?

Učenje konja da drži enakomeren tempo, je pomembno. Če jahač že na začetku tekme “pusti da se konj spiha toliko da se sam umiri”, mu ne bo ostalo dovolj energije do konca ježe. Uravnavanje hitrosti se začne že s prvim korakom na tekmi.

Merilo lahko zlahka razvijemo z jahanjem na dolgih vajetih. Smisel tega je, da se konj nauči čutiti vsak premik vajeti. Konji so veliko bolj občutljivi kot se zavedamo. Če jahač jaha dosledno, se bo razvila tudi konjeva občutljivost. Vse se začne z rahlim pritiskom vajeti na vratu. Če se konj vsaj malo odzove, takoj popustimo pritisk. Manj je več. In to je začetek nečesa velikega.

Konj razmišlja črno in belo. Sivo območje je tisti del intelekta, s katero razmišljamo mi, ne konj. Primer sivega območja je naprimer, kadar jahač vztrajno kaznuje konja ko ta prvič naredi napako. Naslednjič ko bo konj napako ponovil, ne bo sklepal, da se bo kazen prej končala, če hitreje popravi svojo napako, ampak bo (iz izkušnje) mislil, da kazen vedno traja enako dolgo, ne glede na to kako hitro se trudi napako popraviti. Sčasoma se mu sploh ne bo zdelo več smiselno popravljati napake, saj bo iz izkušenj “vedel” da se kazen ne neha. Tu je jahačeva doslednost zelo pomembna. Jahač ki razmišlja znotraj sivega polja lahko konja hudo zmede, še posebej če se jahač osredotoča predvsem na to, da bo izpopolnil sebe kot jahača. Na konjevo dejanje se lahko odzovete samo na dva načina. Ali je naredil prav, ali pa narobe. Črno ali belo. Konju vedno naredite pravi odgovor lahek in prijeten in napačnega neprijetnega. Neprijetno je v tem primeru lahko ustavljanje z eno vajetjo, odstopanje, kasanje v hrib, stanje na mestu minuto ali dve (kar je za konja dolgo), ali hoja v krogu na neravnih tleh. Kroženje na neravnih tleh bo od konja zahtevalo da gleda kje hodi in pazi da se ne spotakne. Ker bo pazil nase, bo upočasnil korak. Jahač bo z izkušnjami vedno lažje ugotovil katera “kazen” je prava za popravljanje določene napake pri določenem konju.

Zdaj se najbrž že sprašujete “OK, ampak kaj naj pravzaprav počnem?” Preprosto. Jaz med ježo v koraku na terenu počnem vse s sledečega spiska. Začne se v trenutku ko zajaham. Te oporne točke vam bodo pomagale graditi in jačati konjeve mentalne in fizične sposobnosti. Sami se ne predajajte navadam, vedno menjajte zaporedje vaj. Če tega ne storite, se bo konj “program” naučil na pamet in vaje izgubijo svoj namen. Nikoli ne hitite. Nekatere vaje bo konj dojel hitreje in jih izvajal bolje kot druge, a ne pozabite da se še vedno uči in da se bo učil do konca življenja.
Doslednost je vedno ključna beseda pri delu s konji. Še bolj morate nanjo paziti pri starejših konjih, saj spreminjate njegove navade, nekaj kar je bilo dolgo del njega.

To seveda ne pomeni, da prvih nekaj mesecev ne boste jahali ne v kasu, ne v galopu. Znanje bo pri različnih vajah napredovalo različno hitro. Konj se bo vedno redkeje narobe odzival na vaše namige in vam sam povedal, kje je še potrebna vaja. Vi pa boste vedeli točno katero vajo uporabiti kot odziv na določeno napako.

Tule je vaš arzenal tehnik za psihično pripravo konja:

1. Desna noga, desna vajet, leva noga, leva vajet. Če konj stopi naprej ko zajahujem, nogo ki se je premaknila postavim na prvotno mesto z rahlim potegom vajeti na isti strani. Popustim pritisk, počakam. Ponovim kolikor krat je potrebno.
2. Vse kar počnete z rokami, počnite počasi.
3. Ustavljanje z eno vajetjo št. 1: Začnite s tal. Ko konj stoji, hodi, kasa in končno galopira. Ne bojte se uporabiti te tehnike v katerem koli hodu.
4. Ko dežujejo limone, naredite limonado. Naj presežek energije pri vašem konju ne pomeni nekaj slabega. Uporabite to prostovoljno energijo za piljenje določenih vzorcev ali vaj , npr. odstopanje, serpentine, obrati, krogi…
5. Z rahlimi dejstvi nihajte konjevo glavo ko ta stoji.
6. Ustavljanje z eno vajetjo št. 2: Ko se konj premika, vzemite vajeti v roke samo toliko, da začutite da se konj začenja ustavljati. Vse je v občutku. Ne deaktivirajte zadnjih nog.
7. Naredite pirueto na zadnjih nogah. Vse štiri konjeve noge se premikajo. Prednje noge delajo večji krog kot zadnje. Ne pustite konju da ulekne hrbet, saj to pomeni da je z zadnjimi nogami nehal prestopati in se vrti okrog njihove osi.
8. Poženite konja v korak pod kotom 45 stopinj. Sami določite v katero smer je obrnjen. Naslednjič ga obrnite v nasprotno smer.
9. Odprta vrata, zaprta vrata – konj ima štiri vrata: dvoje bočnih, ena sprednja in ena zadnja. “Odpiranje vrat” pomeni da konju na izbrani strani “odpremo” vrata (za desna “vrata” iztegnemo desno roko in odmaknemo desno nogo od konja). Pravi odgovor je, če se konj premakne v smeri “odprtih vrat”. Nagrada je, da se jahačevo telo vrne v prvotni položaj in se konj lahko ustavi.
10. Z rahlimi dejstvi nihajte konjevo glavo v koraku.
11. Pirueta (glej točko 7) v drugo smer. Pazite da konj ne ulekne hrbta.
12. Stoj in odstopanje, desna noga, desna vajet, leva noga, leva vajet.
13. Med hojo naj se konj za en korak previje okrog vaše noge. Popustite pritisk.
14. Obrat na prednjih in zadnjih nogah. Ko naslednjič delate isto vajo, menjajte smer.
15. Odstopanje po hribu navzgor. Najraje takrat, ko vam konj sam ponudi energijo (kadar ga “razganja 🙂 )
16. Konj naj v koraku sprosti obraz in vrat.
17. Ustavite se, mirno sedite, počakajte če bo konj čakal na vaš naslednji namig.
18. Iz koraka ga poženite v kas, rahlo ga previjte v željeno smer. Pustite mu da naredi napako (skrene s poti ali spremeni tempo) in ga popravite.
19. Z rahlimi dejstvi nihajte konjevo glavo v kasu.
20. Poženite konja iz kasa v galop. Na začetku je najbolj pomembno, da je prehod umirjen in uravnotežen. Kasneje lahko od konja zahtevate, da konj galopira na pravo nogo.
21. Ocenite svoj sed. Ste uravnoteženi, sproščeni? Kje so vaše noge, boki in ramena? Sedite pri miru in pustite da vas konj pelje na potep. Dokler se konj ne zmoti (ne skrene s poti ali samovoljno spremeni tempo), se čim manj vmešavajte v njegovo gibanje.

Pridobite popoln nadzor nad vsako posamezno konjevo nogo v koraku. Dokler tega ne izpilite, ne nadaljujte z delom v kasu. To lahko dolgo traja, a rezultati bodo poplačali vaš trud, če boste dosledni. Sedite in čakajte, vi ste vodja. Manj je več. Vsakič ko konj samovoljno spremeni tempo, ga ustavite z eno vajetjo. Počakajte da on počaka vas (se ustavi), popustite pritisk. Postojte za trenutek ali dva in nadaljujte v koraku.

Samo-ocenjevanje

Namen te vaje je narediti načrt kako boste konja pripravljali oziroma na kakšen način boste prilagajali svoj način komuniciranja s konjem od prve ježe do vsake naslednje.

Ugotovili boste, da veliko stvari delate avtomatično. Zelo verjetno jih ne boste vključili v pisno obliko svojega načrta. V svoj načrt poskušajte napisati vse kar nameravate početi, da dosežete željene spremembe. Potem pri vsaki točki dopišite kako nameravate priti do sprememb na določenem področju. Presenečeni boste koliko se boste naučili o svojem načinu dela s konjem. Naloga je v resnici težja kot na prvi pogled. Poskušajte se ob pisanju zabavati. Pa srečno.

1. Zapišite kako nameravate konja pripraviti na njegovo prvo endurance tekmo. Kako boste vedeli kdaj je mentalno, telesno in psihično pripravljen? Vsakič ko boste prebirali svoje zapiske, boste ugotovili, da je treba kaj dodati ali pobrisati. Uživajte v procesu spoznavanja svojega načina razmišljanja, dela in vas samih. Ali pa si zapišite…
2. Katere spremembe je treba doseči pri vašem konju, ki morda že tekmuje? Kako se boste tega lotili?

Izvirni naslov: Preparing the Endurance Horse
Avtor izvirnega članka: Eric Hought