Reckless je bila petletna korejska dirkalna kobila, ko so jo v Seulu leta 1953 kupili ameriški marinci od mladega korejskega fanta, ki je potreboval denar, da kupi svoji sestrici umetno nogo, saj jo je izgubila, ko je stopila na mino. Njeno pravo ime je bilo Flame in the Morning (Ah Chim Hai), marinci pa so jo kupili za 250 dolarjev.
Leta 1950 se je v Koreji začela vojna med Severno Korejo in Južno Korejo in sicer z napadom Severne Koreje na Južno. Napadalko sta podpirali Sovjetska zveza in Kitajska in nepripravljena Južna Koreja se je morala umakniti na skrajni jug polotoka. Končno sta ji priskočili na pomoč Amerika in Japonska.
Reckless (Brezskrbna) je 26. oktobra 1952 nastopila vojaško dolžnost in njena predanost jo je pripeljala do častnega naslova Narednica Reckless.
Bila je majhna mongolska kobila, velika le 140 cm, njen pogum pa je presegal majhno telo. Hitro se je naučila, da eksplozije bomb in min niso nič posebnega, da se mora ob obstreljevanju skloniti na tla in tako je mala lisjačka čez nevarna območja pogumno tovorila strelivo za vojake. Hkrati je bila njena naloga prenašanje ranjenih vojakov na varna območja.
V znani bitki Vegas, leta 1953, si je sama utirala pot čez zelo nevarno nikogaršnje ozemlje, preko mokrih riževih polj do hriba, katerega vzpetina je merila 45 stopinj. A bitka je bila za ameriški bataljon porazna in drugega izhoda, kot pobeg ni bilo. Ker je bil bataljon popolnoma obkoljen ni bilo druge rešitve, kot zagotoviti varen pobeg marincev s stalnim obstreljevanjem nasprotnikov. Za to taktiko so vojaki potrebovali velike količine streliva in streljanje se ni smelo prenehati dokler marinci niso bili na varnem. Med 5 dni trajajočo intenzivno bitko je Reckless vsak dan opravila 51 poti od skladišča do prizorišča obstreljevanja, tja in nazaj in večji del je kobila hodila sama. Tako je na hrbtu prenesla skoraj 5 ton streliva in prehodila 56 km, z ranjenimi vojaki na hrbtu. Ne v tišini in spokoju, pač pa v stalnem obstreljevanju in eksplozijah.
Ranjena je bila dvakrat, a ne glede na vse, je vedno našla pot do svojih marincev. Ustavila se je le enkrat, takrat, ko so bili štirje marinci ujeti v navzkrižnem ognju. Postavila se je med svoje prijatelje ter nasprotnike. Živi ščit.
Marinci so se zanesli nanjo, jo imeli radi ter jo razvajali po svojih močeh. Rada je pila pivo z njimi, njena najljubša hrana pa so bila vmešana jajca, puding, palačinke ter čokolada. Ko je šla mala lisjačka med bitko mimo marincev in je varnost to dopuščala, so ji ti brisali kri iz oči. S pomočjo Reckless je bila bitka dobljena, marinci so prebegnili na varno, porazili nasprotnike, kobila pa je dobila temeljito masažo, posebne posladke in pila vodo, pivo in sodo iz čelad hvaležnih vojakov. Naslednje jutro je bilo njeno telo hudo razboljeno. Kljub bolečinam je hodila naprej in se otresla bolečine, pripravljena, da se znova povzpne na hrib. To ni bila zadnja bitka, osvojiti jih je bilo potrebno še kar nekaj.
John T. Meyers, vojaški kuhar, ji je vsak dan dal jabolko in spominja se kako ga je Reckless zjutraj budila s svojim jezikom. »Bila je neverjetna kobila, vsak normalen konj bi pobegnil med tistim grozljivim dogajanjem, ona ni. Ostala je mirna in zbrana.«
10. novembra 1960 je bila na proslavi imenovana za narednika. Proslave so se udeležili ameriški in južnokorejski vojaki, ki so sodelovali v bitkah ter dva njena žrebeta, ki jih je povrgla za ameriške marince.
Meseca maja, leta 1968 je Narednica Reckless umrla, stara 20 let. Po vojni ni bila pozabljena, marinci so lepo skrbeli zanjo in ji omogočili konja vredno upokojitev.
Res je, njena zgodba mora biti povedana.
