Western jahanje je eno izmed najstarejših oblik konjeništva. Začetki segajo vsaj 400 let pred našim štetjem, iz tistega časa pa obstajajo tudi pisni opisi osnov jahanja konjev, ki so se odzivali na težo, odmikali na pritisk nog in bili mehki. Jahači so jahali samo z eno roko, konji pa so se odzivali tako točno, da so bili z jezdecem kot eno. Okoli leta 1500 so Španski osvajalci vstopili v novi svet in od takrat izvira stil jahanja, ki se do danes ni veliko spremenil.
Vsem je znano, da so bili konji že od nekdaj delovni pomočniki ljudem. Danes konje smatramo bolj kot ljubljenčke, za pravo delovno silo jih uporabljajo samo še severnoameriški kavboji, mehiški vaqueroti in južnoameriški gauchi. Za svoje delo imajo western sedlo, ki je primerno za celodnevne ježe. Stremena iz usnja so dolga in omogočajo kavboju, da si pretegne noge med celodnevno ježo. Stremena so večja da nudijo stopalu večjo oporo. Sedelni rog je namenjen privezovanju telet z vrvjo (prakticirali so tudi privezovanje na konjev rep, a so ta način hitro opustili). Ogrodje sedla je zelo močno, saj mora zdržati privezano tele. Tudi »zavijanje na vrat« oz. reining ( usmerjanje konja z eno roko) se je razvilo za lažje delo. Kovboji so med lovljenjem goveda potrebovali eno prosto roko za laso.
Western jahanje ima korenine v Ameriki,toda zakaj »western »jahanje ni »ameriško« jahanje? Odgovor leži pri španskih in portugalskih osvajalcih, ki so v Ameriko prišli v 16. stoletju – ropali in plenili so na konjih, opremljenimi s sedli, ki so se kasneje razvili v mehiško »charro« sedlo.
Mehiški charoosi so bili prvotni kavboji v časih, ko so tedanji američani besedo »West« (zahod) uporabljali za vse »divje« dežele zahodno od Bostona, in tako pridemo do izvora western (zahodnega) jahanja.
Na splošno je bilo sprejeto, da so pravi predhodniki western konja prišli v Kalifornijo preko mehiških vaquerov, ki so po ameriško-mehiški vojni ameriške iskalce zlata oskrbovali z govedino. Rudarji govedine zaradi logističnih razlogov niso mogli dobiti iz Kalifornije, tako da so jo priskrbeli kmetje iz vzhodno ležeče Mehike, ki so s sabo pripeljali svoje konje ter navade. Tako se je razvil kalifornijski stil western jahanja. Ob enakem času pa se je na teksaških planjavah razvijal teksaški stil western jahanja.
Nekateri bodo rekli, da je razlika med texaškim in kalifornijskim stilom v drži vajeti. Razlik pa je več. Mehiški način življanja, kjer si za vse vzamejo čas, je zelo vpljival na kalifornijski način treninga mladih konj. Žrebeta in mlade konje so učili zelo počasi. Dovolili so mu, da se uči in privaja na govedo, se uči iz izkušenj. Od konja niso pričakovali takojšnjega napredka. Imeli so »ko bo, pač bo« odnos. Na drugi strani so teksaški jahači vse počeli veliko bolj hitro. Na neujahanega konja so položili sedlo, nanj je skočil kavboj. S hrbta ni stopil, dokler se konj ni pomiril. Američani temu načinu še zdaj rečejo »breaking a horse«, po naše »zlom konja«.
Kavbojski način
V današnjem času je teksaški stil western ježe in ujahavanja bolj priljubljen in tako se je razvila prava industrija vzreje in treninga konj. Konj je po teksaškem stilu polno ujahan zelo na hitro in je pripravljen za prodajo ali pa z njim tekmujejo, trening po kalifornijskem principu pa traja več let, kar pa je za marsikoga dandanes predolgo.
Vaquero način
Katja Šikovec
Maja Primožič
Mateja Kožar