Tudi ljudje na Divjem zahodu so veselo praznovali Božič. Njihovi prazniki niso bili prežeti z udobjem, kot ga imamo sedaj, Božični čas je bil še posebej za tiste ljudi, ki so živeli visoko v gorah, čas hudega mraza in globokega snega ter skrbi za živali.
Božični običaji so se zelo razlikovali po tem , ali so ljudje živeli na odmaknjenih rančih ali pa v mestih na Divjem zahodu. Tisti, ki so živeli na območjih oddaljenih od civilizacije, so se obdarovali z majhnimi, doma narejenimi darili, v mestih pa so že imeli lokalne trgovinice, kjer so si premožnejši lahko kupili kakšno nenavadno darilo za tisti čas. Nekateri so si darila preko katalogov izbirali že mesece prej.
Prebivalci tamkajšnjega ozemlja so radi prevzemali običaje drugih kultur in tako so od nemških priseljencev prevzeli običaj krašenja novoletne jelke in tudi Dedka Mraza. Figure Božička v rdeči obleki niso poznali, čeprav je Božiček ameriški. V podobi, kot jo poznamo danes, ga je prvič upodobil risar Haddon Sundblom v reklamni akciji podjetja Coca-Cola.
Skozi vse leto je potekal izbor, kdo izmed družinskih članov se bo v prazničnem času preoblekel v Dedka Mraza ter tako razdelil skromna darilca in pripovedoval zgodbe. Poleg novoletne jelke so ameriški priseljenci posvojili tudi božični puding, ki je postal pogost na božičnih pojedinah.
Okrasitev ranča ali hiše je bila plod daril narave in otroci so ves december nabirali zimzelen, storže in zimske jagode, ki so ga potem obesili znotraj in zunaj hiš.
Smrečica je bila navadno okrašena s trakci in pentljami, prejo, jagodami, piškoti, koruzo ali z okraski iz papirja. Tisti bolj premožni so jo okrasili tudi s svečami, ki pa so seveda pomenile nevarnost požara. Kot zanimivost, prve električne lučke na novoletni smrečici so se prižgale leta 1882 v New Yorku.
Odlomek iz dnevnika Frances M.A. Roe, ki se je leta 1871 z možem preselila na Divji zahod:
»Najin prvi Božič tukaj je bil posebno, zame nekoliko neprijetno doživetje, čeprav so se sosedovi otroci in žene potrudili, da so mi pripravili majhna in skromna presenečenja. To se mi je zdelo prijazno in pozorno, saj so vedeli, da imam domotožje. Moram se navaditi na Božič v hladni leseni hiši, brez tekoče vode v bližini in brez trgovin, kjer bi lahko kupila darila.«
Odlomek iz dnevnika Washington Irvinga leta 1832:
» Božič smo praznovali z lokalnim indijanskim plemenom. Poglavar Kowsoter nas je povabil na Božično slavje in z veseljem smo ga sprejeli. Zamisli si, božična večerja v indijanskem šotoru! Vsekakor nekaj novega. Po večerji so se zvrstile mnoge igre, ki so dokazovale moč in agilnost. Naj poudarim, da smo belci krepko izgubili.«
Božični čas je bil tako najbolj pričakovan praznični čas v letu, otroci so se veselili obešanja nogavic nad kaminom in Dedka Mraza, starejši pa so uživali v domačih dobrotah, v plesu in igrah. Na božično jutro so vsi zbrani nestrpno pričakovali, kaj jih čaka v nogavicah. Darila za otroke povprečno premožne družine so bila igrače iz koruznih storžev, izrezljane lesene igrače, blazine, pručke in izvezeni robčki, pleteni šali, kape, rokavice in nogavice. Premožnejša družina je otrokom dodala še sladkarije.
Odrasli so se obdarovali s praktičnimi darili, kot so mila, oblačila, najbolj cenjeno darilo pa je bila knjiga. Na božični večer je zbrana druščina ob jelki prepevala božične napeve in si pripovedovala zgodbice. Če je imela kmetija snežne sani je v dopoldanskem času sledila vožnja do cerkve in kasneje obilno kosilo z ostanki prejšnjega večera. Vsekakor pa je bil to čas velike zabave, saj so bili nekateri ranči tako oddaljeni med seboj, da se sosedje niso videli tudi po več mesecev hkrati. Ob božičnem času so se združili in se zabavali, čeprav je bilo mnogokrat pot do sosedov zaradi snežnih viharjev in hudega mraza zelo težavna.
Laura Ingalls Wilder iz Kansasa:« Ves dan sem bila zelo zaposlena s pripravami in kuhanjem božične večerje. Spekla sem slan ter čebulni kruh, krekerje in veliko posodo pečenega fižola s svinjino in melaso. Za sladico sem pripravila kislo pito s suhim sadjem in pito iz posušenih jabolk. Kozarce sem napolnila s piškoti, da so otroci lažje pričakali večerjo. Tudi name domači niso pozabili. V nogavico so mi dali železno posodico za mleko, piškot iz mentola, torto v obliki srca in 1 peni.«
Zgornji jedilnik je bil praznični jedilnik premožnejše družine lastnika ranča. Lahko si predstavljate, kakšen je bil jedilnik družine rančarjevega kavboja. Vsekakor ne tako bogat, čeprav je bil fižol skoraj na vsaki praznični mizi.
Za konec pa še voščilo, ki je bilo v času Divjega zahoda največkrat prebrano ob novoletnih željah:
Best wishes for your Christmas
It’s all you get from me
‘Cause I ain’t no Santa Claus –
Don’t own no Christmas tree.
But if wishes was health & money,
I’d fill your buckskin poke.
Your doctor would go hungry
An’ you never would be broke.
