Smernice za kontrolo parazitov pri odraslih konjih je izdala ameriška veterinarska organizacija ( American Association of Equine Practicioners – AAEP ) več kot 40 let nazaj. Te smernice so torej rezultat znanja in razmer, ki so takrat vladale.
Podkomite za kontrolo parazitov, ustanovljen iz strani Komiteja za kužne bolezni meni, da so se razmere v tem času korenito spremenile, in da je čas, da se podatki ponovno ovrednotijo in posodobijo.
V odgovor je AAEP ustanovila delovno skupino, ki bo izdala priporočila, ki bodo veterinarjem v pomoč pri vzpostavljanju novih strategij in programov kontrole zajedalcev.
Pravi cilj kontrole zajedalcev je ohraniti število le-teh dovolj nizko, da živali ostanejo zdrave in se klinična bolezen ne razvije. Popolnoma izkoreniniti zajedalce ni le nemogoče, ampak vodi le v še hitrejšo odpornost na zdravila, ki jih uporabljamo.
Komite je ugotovil, da je v tem času prišlo do korenitih sprememb v konjski favni – Strongylus vulgaris in ostali veliki strongilidi so redki, medtem ko so zdaj mali strongilidi ( Cyathostoma ) najpogostejši zajedalci pri odraslih konjih, ravno obratno kot 40 let nazaj. Parascaris equorum pa ostaja glavni vzrok zajedalskih bolezni pri sesnih in mladih žrebetih.
Razvoj odpornosti na zdravila je najpogostejši pri malih strongilidih, kar je potrebno upoštevati pri odločitvah o zdravljenju. Odrasli konji se močno razlikujejo po prirojeni občutljivosti za okužbo z malimi strongilidi in sposobnosti prenašanja jajčec, torej je potrebno program kontrole zajedavcev prilagoditi vsakemu konju posebej. Konje do tretjega leta starosti je potrebno še posebej pazljivo spremljati, saj so močno občutljivi na infekcije z zajedalci in razvoj klinične bolezni.
Komite prav tako meni, da je program rotacije antihelmintikov ( zdravil proti zajedavcem ) zastarel. Desetletja prepogoste uporabe antihelmintikov so vodila v razvoj visoke stopnje odpornosti parazitov, kar pomeni da tradicionalni pristopi k nadzoru parazitov enostavno niso in niso bili primerni. Pogosta uporaba antihelmintikov ni to, kar so konji potrebovali, da bi ostali zdravi. Konji potrebujejo primerne antihelmintike ob primernem času, ki ustreza razvojnemu ciklu parazitov in najvišji obremenitvi konjevega organizma s paraziti. Antihelmintike je najbolje uporabiti, ko se verjetnost okužbe iz manj verjetne, spremeni v zelo verjetno.
Vsak hlev bi moral imeti svoj individualen program glede na svoje potrebe, saj ne moremo pričakovati, da bo en program ustrezal vsem hlevom in konjem.
Enkrat do dvakrat letno dajanje antihelmintikov je priporočljivo. Najodpornejši konji ne bodo potrebovali drugih zdravil, saj je njihov imunski sistem dovolj močan, da sam poskrbi za nadzor števila parazitov. Tradicionalni programi, ki priporočajo antihelmintike vsake 2-3 mesece, takim konjem ne bodo koristili, ampak le povečevali možnost nastanka odpornosti na uporabljena zdravila. Manj odporni konji, bodo potrebovali še tretjo in četrto dozo antihelmintikov proti malim strongilidom. Vsako naslednjo dozo zdravil uporabimo le, če veterinar diagnosticira okužbo s paraziti ali bolezen.
Po članku Common parasite cobntrol strategies »outdated« ( horsetalk.co.nz ) povzela Larisa Bukovec
